SOZVOČIJ SVETOV

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije s solistko-harfistko URŠKO KRIŽNIK ZUPAN v ljubljanski Narodni galeriji

4. od 6. koncertov 24. sezone …

Piše: Franc Križnar

Vabilo in naslovnica sporeda …

Na letošnjem 4. od 6. napovedanih koncertov 24. sezone ciklusa SOZVOČJE GLASOV (4. feb. 2025), ki ga vsa ta desetletja prirejata ljubljanska Narodna galerija (NG)zaradi likovne podobe in Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije (KGO SF) zaradi glasbe, je bilo slišati v slavnostni (ali veliki) dvorani NG najprej (likovno) predavanje, nato pa še koncert.

Likovno predavanje je ob številnih reproduciranih slikah pripravil in izvedel umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar (NG). Naslovil ga je Zahodni vihar. Metaforo za naslov predavanja je avtor utemeljil z različnimi načini interpretacije le-tega. A vedno v okvirih zahodne kolonialne zgodovine, ki je zagotavljala dominanco zahodne mimetične tradicije kjerkoli na svetu v vsem novem veku. Mehiški muralisti pa so izjemen primer oblikovanja regionalnega sloga, identitete s pomočjo lokalne kulturne tradicije, izvoza na Zahod in vpliva na pojav specifične visokomodernistične slike. V okoliščinah velike gospodarske krize so prenovili dekorativno javno slikarstvo z močnim političnim sporočilom. Los tres grandes/Trije veliki – Diego Rivera, José Clemens Orozco in David Alfaro Siqueiros – so bili začetniki bogate tradicije, ki v Latinski Ameriki živi še dandanes. Toliko so prireditelji Sozvočja glasov zapisali o prvem delu le-tega. O drugem, glasbenem, daljšem in pomembnejšem delu pa še tole: naslovljen je bil Iz vilinske dežele …

Skladatelj S. Kravos, dirigent P. Bywalec in KGO SF …

Kot prvo točko sporeda tega koncerta smo slišali svetovno premiero mladega (še) študenta kompozicije na ljubljanski AG (mentor Dušan Bavdek) Simona Kravosa miniaturo Nosferatu. Dirigiral je P. Bywalec in skupaj z godalci poustvaril zanimivo interpretacijo povsem modernega dela; tako v fakturi kot izvedbi. Zahtevna glasbena govorica za vsega skupaj 12 godalcev je tudi pustila svojo ceno v kakšnih majhnih intonančnih odstopih. Saj v tem delu nastopajo godalci tudi povsem sami, solistično. Ampak kolona gre dalje …

Pri Purcellovi Suiti iz Vilinske kraljice je s KGO SF sodeloval tudi I. E. Grafenauer (s teorbo in malo (baročno) kitaro …

… V eni od osrednjih točk tega koncerta je KGO SF nastopil sam, brez dirigenta. Zato pa se mu je s teorbo in malo ali baročno kitaro pridružil še I. E. Grafenauer. Na sporedu je bila baročna Suita iz Vilinske kraljice angleškega skladatelja Henryja Purcella. To obsežno 13-stavčno delo je polno spevnih in plesnih kontrastov, številnih priložnosti za vse omenjene, še zlasti pa za (odličnega) teorbista in kitarista Grafenauerja. Ta je s svojimi preciznimi, natančnimi in slogovnimi kadencami in soli očitno še najbolj posegel v izjemno podobo te operne refleksije na Shakespearovo vsebino in polopere, semiopere, masque. Hudomušnost je bila kronana s plesnostjo in zamaknjenostjo vilinske magije, ansambel pa je v celoti presegel vsa svoja pričakovanja.

Harfistka U. Križnik Zupan …

… torej, kar v neki opreki s samim predavanjem. Ampak nič ne de, saj je likovna umetnost v primerjavi z glasbeno veliko bolj konkretna, za nas in za glasbo pa je bila že sama postavitev tega koncerta med vrhunska likovna dela-slike stalne zbirke NG tudi naredila svoje. Med že napovedane izvajalce: 12-članski komorni godalni sestav Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije (4, 3, 2, 2, 1), ki je v enem primeru igral celo brez dirigenta, pač pa s koncertno mojstrico Ano Dolžan, sta dirigirala še poljski gost mladi Piotr Bywalec in umetniški vodja KGO SF Steven Loy, gostujoči teorbist in kitarist Izidor Erazem Grafenauer in solistk/harfistka Urška Križnik Zupan.

S solističnim nastopom harfistke U. Križnik Zupan pa se je poustvarjalni in programski vzpon tega koncerta še nadaljeval. Njena arpeggiirana harfa v vzdušju Schönbergove, Tournierjeve in Mahlerjeve glasbe pa je dodala svoje še v prefinjenosti prav vseh. Ta se je pela od uvodnega Nokturna za godala in harfo Nemca Arnolda Schönberga, Féerie: preludija in plesa za harfo in godala Francoza Marcela Tournierja in v edinem dodatku, v Adagiettu, 4., predzadnjem stavku 3-delne Simfonije v c-molu, op. 67 slovitega Avstrijca Gustava Mahlerja; bil je to en sam samcat veliki solo, veliki lok harfistke, začinjen s premnogimi solističnimi kadencami in soli pa spet s tutti. Solistka si je s kar tremi solističnimi in tehtnimi interpretacijami postavila neke vrste hat-trick, spomenik tega večera.

Solistka/harfistka U. Križnik Zupan, dirigent in umetniški vodja S. Loy s KGO SF.

Tehtno vodstvo je zdaj v vseh teh treh primerih prevzel obenem tudi dirigent in umetniški vodja KGO SF S. LoyNjegovi poustvarjalni in vodstveni prijemi pa dajejo slutiti, da se je tudi zadnja in aktualna zasedba tega ansambla povsem konsolidirala in ujela v svojih skupnih pogledih in izvedbah predstavljenih del. Lahko bi celo rekel, ker sem še vedno neke vrste živa priča tiste prve zasedbe (iz leta 1993), da je tale zadnja zasedba presegla tiste prve in pionirske začetke delovanja in že takrat zavidanja vredne dosežke tistih časov in prostorov KGO SF.