»Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

1 day ago 6

ARTICLE AD BOX

Štrusov oče pa je v šali komentiral: »Škoda razora, da prazen leži.«

Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:

»Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!« (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)

»Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

S tem pregovorom mi je polnila ušesa tudi moja mama. Zahtevala je, da sem bila doma najkasneje ob pol desetih zvečer. Bila je gluha za vsa dokazovanja, da se pravo razpoloženje takrat šele pričenja. Če sem le preveč trmasto vztrajala pri svojih argumentih, sem za nagrado potem poslušala že stokrat povedano zgodbo o tem, kako so bila dekleta iz njene generacije (z njo vred) poštene, da niti razmišljale niso o tem, da bi obiskovale mesta pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Če so že kdaj šle, so bile z njimi ali starejše sestre, tete ali sosede.

Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon.

Seveda sem bila takšnih zgodb do vrh glave sita, vseeno pa so imele eno zelo dobro plat. Zaradi njih sem se – več desetletij kasneje – lotila raziskovanj, s katerimi sem želela dokazati, da je imela tudi t. i. poštenost z začetka 20. stoletja več obrazov.

V času različnih del na polju (pletev korenja) so ženske, ki jih je bilo več na kupu, pogosto rade tudi pokvantale oziroma pošimfale moški svet.

Ena takšnih strupenih puščic se je glasila: »Ko bi moški rodil, pa da bi bil otrok velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …«

Čeprav so bili moški zaradi težaškega dela prezgodaj postarani, zgarani, pogosto so postali še pred petdesetim letom puklasti, na nogah so dobili izstopajoče žile, prsti na rokah so bili skrivenčeni, so se ženske prav zaradi visoke tolerance pri prenašanju bolečin čutile večvredne. Zgodilo se je celo, da so moški pomoč pri rojstvu otroka prepustili hčerki, ker so se sami sebi zdeli prešibki.

Skoraj legendarna je zgodba o Luciji in Gašperju. Ona je bila gruntarska hči, edinka, kar je bilo za čase med obema vojnama skoraj redkost. On pa je bil hlapec na kmetiji. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo morala zaradi različnega socialnega statusa skrivati. Vseeno pa domači izvedo za njuno zvezo. V veliko pomoč pri »izdajstvu« so bile vaške čenče. Gašper je moral oditi, Lucijo pa so še tisto leto na silo poročili z nekim kmetom, vdovcem. Četudi je bil mož dober do nje, ga ni imela rada, zato je bil njun zakon poln bolečine. Vseeno jima je nekako uspelo, da sta zaplodila otroka. Popadki so se pričeli ravno na dan, ko je šel Lucijin mož po prašiče v Slavonijo. Ženske, ki so ji prihitele na pomoč, so hitro ugotovile, da se je otrok zagozdil v medenici in da ji ne bodo mogle pomagati. Potem pa se je ena spomnila, da je bil Gašper zelo vešč pri njihovi kravi, ko ni mogla skotiti. Menda je fant takoj pritekel na pomoč. Naredil je vse, da se je otrok rodil živ in da Lucija pri porodu ni umrla.

Ko je novorojenka zajokala, so se vsem tekle solze sreče.

»Novopečenemu očetu sprva ni bilo prav, da mu je prav Gašper rešil ženo, a je bil pošten človek in se mu je iskreno zahvalil za pomoč,« mi je pripovedovala ena od žensk, ki so bile zraven.

Potem pa je še dodala: »Čez kakšno leto se je pričela druga svetovna vojna in Gašperja so mobilizirali v nemško vojsko. Padel je pri Smolensku, kjer je na tamkajšnjem velikem pokopališču nemških vojakov tudi pokopan.«