So naši otroci res najboljši? Ko starševske ambicije prestopijo mejo zdrave vzgoje

Ambiciozni starši si za svoje otroke želijo največ. Uspeh, srečo, priznanje in varnost. V tej želji pa jih pogosto vidijo skozi prizmo izjemnosti: kot nadpovprečno pametne, najlepše, najbolj talentirane in uspešnejše od vrstnikov. Tak pogled je lahko izraz ljubezni in ponosa, a hkrati odpira vprašanje, kje je meja med zdravo podporo in poveličevanjem, ki lahko otroku dolgoročno škodi.

Superlativi, ki jih otroci poslušajo že od zgodnjega otroštva, lahko pustijo globlje posledice, kot se zdi na prvi pogled. Če je otrok nenehno opisan kot izjemen, najboljši ali popoln, se lahko nauči, da je njegova vrednost pogojena z uspehom, pohvalo in primerjanjem z drugimi. Namesto notranje varnosti se lahko razvije strah pred napakami, nezmožnost sprejemanja kritike ali pa pretirana potreba po potrditvi iz okolice. Po drugi strani pa lahko otrok začne verjeti, da mu pripada posebna obravnava, kar otežuje razvoj empatije, realne samopodobe in zdravih odnosov z vrstniki.

Starši se pogosto niti ne zavedajo pasti, ki jih prinaša raba superlativov v vsakdanji komunikaciji z otrokom. Izrečeni so z dobrimi nameni, kot izraz ljubezni, ponosa ali želje po spodbudi, a lahko imajo dolgoročne posledice. O tem smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki opozarja, da pretirano idealiziranje otrok ni vedno nedolžno.

Otrok, ki je ves čas opisan s superlativi, lahko razvije popačeno predstavo o sebi

Kako lahko stalno poveličevanje otroka z izrazi, kot so »najboljši«, »najpametnejši« ali »izjemen«, vpliva na njegov osebnostni razvoj in odnos do lastnih omejitev?

Otrok dobiva napačno sporočilo, in sicer: »Vreden sem takrat, ko sem najboljši.« Posledično so napake ali povprečnost doživete kot grožnja identiteti, ne kot normalen del učenja. Če je takšnih grandioznih pohval preveč, otrok zagotovo razvije občutek, da je nekaj posebnega (ne v zdravem smislu).

Pretirano idealiziranje lahko prispeva k razvoju samopodobe, ki je navzven poveličana, znotraj pa krhka. Otrok se uči vzdrževati idealizirano sliko sebe, namesto da bi ponotranjil tako močne kot šibke dele — kar kasneje otežuje pristne odnose in samorefleksijo.

Poleg tega je težava tudi v tem, da otrok kakšen neuspeh, ki se zagotovo zgodi vsakomur, doživlja kot nekaj sramotnega, lahko pa tudi sramoti druge, ko česa ne zmorejo, ali pa se izogiba izzivom, ki bi lahko prinesli neuspeh.

Pretirano poveličevanje lahko postane vzgojno okolje, v katerem se krepijo narcistične poteze

Ali po vaših izkušnjah obstaja povezava med poveličevanjem otroka in kasnejšim razvojem narcističnih lastnosti, ter kako se ta korelacija kaže v odraslosti?

Tako črno-belo zagotovo ne, vendar obstaja možnost, da se lahko ob drugih pogojih razvije narcisoidna motnja. Za razvoj določene motnje nikoli ni odgovoren le en dejavnik, temveč gre za sosledje več dejavnikov. Bolj ključno se mi zdi, v kakšnem odnosu se ta kontekst odvija. Na primer:

• otrok je idealiziran, namesto da bi bil viden takšen, kot je;
• cenjen je zaradi navideznih (poveličanih) posebnosti;
• ni regulacije (uravnavanja težjih čutenj);
• ko se pojavi neka frustracija (starši tega ne vidijo, vidijo le lastne potrebe in ob tem poveličevanje otroka — otrok v bistvu ostaja neviden).

Pretirano poveličevanje pogosto deluje kot nadomestek za čustveno uglašenost. Otrok dobi sporočilo: »Vreden si, ker si izjemen — ne zato, ker obstajaš, ker si takšen, kot si.« Ob tem si otrok seveda ne sme privoščiti napake; biti mora popoln v vsakem smislu. Če ima tak otrok denimo predispozicijo za motnjo, starše, ki delujejo narcisoidno, ter živi v okolju, ki je izrazito nevarno in psihično nasilno, je možnost razvoja narcisoidne motnje že zelo velika.

Pohvala je nujna za zdrav razvoj, a ni vsaka pohvala tudi zdrava

Kakšna je ključna razlika med zdravo, spodbudno pohvalo in poveličevanjem, ki otroku lahko naloži prevelik pritisk ali ustvari nerealna pričakovanja?

Zdrava pohvala otroku pomaga, da se počuti videnega in varnega (»Videla sem, kako si se trudil, kako si vztrajal …«), medtem ko mu poveličevanje sporoča, da mora postati nekaj, da bi bil sploh vreden odnosa (»Ti si genij, ker narediš vse popolno, najboljši si, drugi se lahko le skrijejo pred teboj …« ali: »Vedno boš v vsem najboljši, delaj na tem, da se nikoli ne zmotiš …«).

Pomembno je poudariti, da so pri tem ključni tudi ton glasu, geste … Če si predstavljamo starša, ki že sam deluje narcisoidno, hitro vidimo, da bo podobno ravnal tudi s svojim otrokom. Starš, ki je topel in odziven na otrokove potrebe, bo pohvalo izrekel na povsem drugačen način.

Poveličevanje vselej vsebuje skrajnosti in absolutnost (najbolj popoln, najboljši, najlepši …) ter je predvsem namenjeno regulaciji odraslega (da odrasli lahko »preživi«), ne pa otroku. Otrok zdravo pohvalo doživi kot nekaj, kar mu nudi zadovoljstvo (»V redu sem tak, kot sem; lahko se potrudim, se zmotim in napredujem …«), poveličevanje pa kot napetost (»Ostati moram izjemen, sicer bom starša globoko razočaral, tega pa starš ne bo preživel«).

Pozitivna samopodoba se gradi na realnih temeljih, ne na idealizaciji

Na kakšen način naj starši pri otroku gradijo zdravo in stabilno samopodobo, ki bo temeljila na sprejemanju, trudu in realni oceni njegovih sposobnosti?

Zdrava samopodoba se razvija tam, kjer je otrok pohvaljen v varnem in odzivnem odnosu, kjer mu starš pomaga uravnavati težja čutenja, ga ob tem pomiri ter mu pomaga razvijati toleranco do nepopolnosti.

Takšen pristop otroku pomaga razviti psihološko odpornost, bolj sočuten odnos do sebe in drugih ter sposobnost, da lastne omejitve doživlja kot izhodišče za rast, ne kot grožnjo lastni vrednosti.

Vsak otrok je edinstven

Starši se pogosto primerjajo z drugimi in želijo, da je njihov otrok v vsem najboljši. Resnica pa je, da se bo na svetu skoraj vedno našel nekdo, ki je v nečem boljši od našega otroka. To pa ne pomeni, da ga imamo manj radi ali da njegova vrednost upade.

Ljubezen, sprejemanje in podpora ne temeljijo na primerjavah, ampak na spoštovanju in spodbujanju edinstvenosti vsakega otroka. Kot poudarja dr. Lidija Bašič Jančar, je ključ v tem, da otroku pomagamo graditi realno samopodobo, ki ga bo opolnomočila za življenje, ne glede na to, kdo je “najboljši” v svetu okoli njega.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post So naši otroci res najboljši? Ko starševske ambicije prestopijo mejo zdrave vzgoje appeared first on domžalec.si.