Slovenski škofje svarijo pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti

“Ljudem ne smemo pomagati, da si vzamejo življenje – pomagajmo jih, da bodo lahko sprejeli tudi svojo krhkost in ranljivost in ohranili dostojanstvo do izteka svojega življenja”, sporočajo slovenski škofje. 

Katoliška Cerkev v Sloveniji poudarja, da z zaskrbljenostjo spremlja razpravo o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki želi uzakoniti možnost t. i. asistiranega samomora. “V luči krščanskega nauka, izkušenj zdravstvene stroke in etičnih načel, Cerkev tak zakon odločno zavrača, saj je v temelju neskladen z dostojanstvom človeške osebe in svetostjo življenja”, poudarjajo in dodajajo, da imajo enako stališče tudi vse druge večje Cerkve in verske skupnosti v Sloveniji.

Spominjajo, da 17. člen Ustave Republike Slovenije jasno določa: “Človekovo življenje je nedotakljivo.” Ta določba je odraz temeljnega etičnega in civilizacijskega konsenza, da ima vsako človeško življenje – ne glede na starost, bolezen ali stanje – neodtujljivo vrednost.” Legalizacija asistiranega samomora po njihovih besedah pomeni resen odmik od tega načela in vzpostavlja nevaren precedens za nadaljnjo relativizacijo življenja.

“Predlog zakona spreminja temeljno poslanstvo zdravstvenih delavcev in jih sili v delovanje, ki nasprotuje njihovemu etičnemu kodeksu. Zdravniška stroka je že večkrat izrazila jasno nasprotovanje predlogu zakona”, navajajo v nadaljevanju izjave in poudarjajo, da asistirani samomor ni zdravljenje. Zdravniki, katerih poslanstvo je ohranjati življenje in lajšati trpljenje, bi bili po zakonu prisiljeni sodelovati pri smrti bolnika – kar je v nasprotju z njihovimi etičnimi načeli, zapisanimi v Kodeksu zdravniške etike.

Legalizacija asistiranega samomora ustvarja nevarno družbeno klimo
Spominjajo, da bolni in umirajoči spadajo med najbolj ranljive skupine, ki se bodo ob novem zakonu znašli pod pritiskom, da izkoristijo svojo pravico in predčasno končajo svoje življenje. “Legalizacija asistiranega samomora ustvarja nevarno družbeno klimo, kjer se lahko starejši, bolni ali osamljeni počutijo kot breme. Občutek odvečnosti in socialni pritiski lahko vodijo do tega, da se možnost smrti ne doživlja več kot pravica, temveč kot dolžnost. Cerkev svari pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti.”

Fotografija je simbolična (Foto: Pixabay)

“Odgovor na stisko ni samo-usmrtitev, ampak dodajanje življenja dnevom, ki so bolniku še namenjeni. Strah pred bolečino, trpljenjem in odvisnostjo je razumljiv. A odgovor nanj ni uzakonjena smrt, temveč okrepitev družbene skrbi za ranljive”, so prepričani. Menijo, da namesto samomora s pomočjo potrebujemo sistemsko okrepitev paliativne oskrbe, več medčloveške bližine, psihosocialne podpore in duhovnega spremljanja.

Življenje je dar, ki nam je bil zaupan
“V luči vere v Boga, ki je naš stvarnik, je življenje dar, ki nam je bil zaupan. Nihče nima pravice, da bi z njim samovoljno razpolagal. Kot učita papež Leon XIV. in celotna tradicija Cerkve, ostajamo trdno zavezani varovanju življenja – od spočetja do naravne smrti”, navajajo in dodajajo, da smrt ni pravica, ampak prehod, ob katerem človek ne potrebuje pospešitve konca, temveč ljubečo in zvesto bližino.

Slovenska škofovska konferenca podpira delovanje in prizadevanja vseh civilnodružbenih organizacij, ustanov in posameznikov, ki se zavzemajo za zaščito človekovega življenja.

Škofje so šli v poziv poslank in poslancev Državnega zbora, da z vso odgovornostjo in vestjo zavrnejo predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. “Namesto zakonodajnih rešitev, ki omogočajo neposredno končanje življenja, naj država investira v sistemsko, človeško in duhovno podporo življenju – še posebej tam, kjer je to najbolj ogroženo”, poudarjajo in dodajajo, da je potrebno ljudem pomagati, da bodo lahko sprejeli tudi svojo krhkost in ranljivost in ohranili dostojanstvo do izteka svojega življenja.

Ž. N.