Slovenska filharmonija z azijsko turnejo odprla vrata za nadaljnja sodelovanja

Orkester Slovenske filharmonije (SF) se je nedavno vrnil z azijske turneje, kjer je s svojim šefom dirigentom Kahijem Solomnišvilijem odigral devet koncertov po Japonski in Južni Koreji. Na Japonskem se je orkester zadnjič mudil pred 19 leti, tokratno koncertiranje pa se je izkazalo kot izhodišče za nadaljnja sodelovanja.

Vtise s turneje, ki je potekala med 16. novembrom in 2. decembrom, so strnili na današnji novinarski konferenci. Kot je izpostavil direktor SF Matej Šarc, so bili organizatorji turneje na Japonskem, ki jo je pripravila ena od tamkajšnjih koncertnih agencij, po nastopih navdušeni in so tudi že prejeli vabila za nova sodelovanja.

Če je SF na turnejah v preteklosti izvajala pretežno glasbo po naročilu organizatorjev, so tokrat predstavili tudi domačo ustvarjalnost. Vse koncerte turneje so začenjali bodisi z Uverturo k spevoigri Vilinsko dete Jurija Mihevca (1805-1882) ali s skladbo Shadows of Stillness (Sence tišine) mednarodno uveljavljene skladateljice srednje generacije Nine Šenk.

Da je bilo mogoče predstavljati slovensko glasbo, je Šarc pripisal uravnoteženemu sodelovanju z japonskimi organizatorji, saj je turneja po njegovih besedah slonela na že utečenih umetniških povezavah med slovenskimi in japonskimi umetniki, tako skladatelji kakor izvajalci. “Zato je bilo tudi Japoncem samo po sebi umevno, da bomo predstavljali tudi našo glasbo njihovemu občinstvu, ki je očitno tako radovedno, da nimajo težav z uvrščanjem nepoznanih del na program,” je povedal za STA.

Na turneji je orkester nastopal s štirimi solisti pianisti, ki so izvajali klavirske koncerte Sergeja Rahmaninova in Johannesa Brahmsa. Trije so bili iz Azije – Minsoo Sohn, Tomoki Sakata in Tomoja Nakase, četrti pa uveljavljeni slovensko-italijanski pianist Aleksander Gadžijev, kar se zdi Šarcu še posebej pomembno, saj se je orkester po priznanih domačih umetnikih, kot so bili Irena Grafenauer, Marjana Lipovšek ali Dubravka Tomšič Srebotnjak, po več letih “spet kitil po svetu s svojim solistom in svojo glasbo”.

Glasbeniki so med drugim nastopili v Tokijskem metropolitanskem gledališču, simfonični dvorani v Osaki, koncertni dvorani Lotte v Seulu in dvorani Minato Mirai Jokohami. Tako Solomnišvili kot Gadžijev sta izpostavila njihovo kulturo poslušanja, ki močneje kot zahodni svet priznava tišino, zaradi česar je glasbena atmosfera drugačna in povezava z občinstvom bolj občutena. Pohvalila pa sta tudi akustiko koncertnih dvoran, zaradi česar so nastopi še bolj doživeti.