Slovenka, ki je na drugem koncu sveta našla svoje srce: Pisma iz sirotišnice

So intervjuji, ki se jih lotiš z lahkoto. Potovanja, izkušnje, hoteli, kaj vzeti s seboj, s kom potovati, kaj videti in kaj početi. Bogastvo priviligiranih, ki odkrivajo v resnici že kar nekajkrat odkrite kotičke sveta. In so intervjuji pri katerih se ustaviš, globoko vdihneš in se potopiš v povsem drugačen svet. S povsem drugačnimi pravili in iz povsem drugačne perspektive. S povsem drugačnimi ljudmi. Takimi, ki vidijo, kar je večini nevidno. Kar drugi morda niti ne želijo videti, ker bi na glavo postavilo vse, kar so verjeli in kar čutijo. Ta je eden takšnih. Dobrodošli v Gambijo, kjer pod peresom Kaje Rukav nastajajo Pisma iz sirotišnice.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Verjetno bi najprej rekla, da sem pedagoginja in sociologinja, po poklicu šolska svetovalna delavka, že približno petnajst let pa je pomemben del mojega življenja tudi aktivno prostovoljstvo. Toda v zadnjih letih so se vsi ti različni deli mojega življenja začeli vedno bolj prepletati in danes jih pravzaprav težko sploh še ločim med seboj.

Veliko delam z otroki in mladimi. Doma, v šolskem okolju, pa tudi v Afriki, kjer sem v zadnjem času preživela kar velik del svojega časa. Tam je moje delo povezano predvsem z otroki, ki odraščajo v sirotišnicah, z izobraževanjem in s konkretno pomočjo tam, kjer je najbolj potrebna. In ta pomoč ima zelo različne obraze. Enkrat pomeni previjanje, hranjenje in cartljanje dojenčkov, drugič pomoč pri učenju ali igro z otroki, spet tretjič pa iskanje zdravnika, organizacijo zdravljenja, zbiranje sredstev ali iskanje možnosti, da bi otrok lahko nadaljeval šolanje.

Iz vseh teh izkušenj je nastal tudi projekt Pisma iz sirotišnice. Pravzaprav precej spontano, iz občutka, da vseh zgodb, ki jih srečujem, ne želim vedno znova odnesti samo s seboj domov. Želela sem jim dati prostor. Vendar ne tako, da bi otroke prikazovala zgolj skozi njihove najtežje življenjske okoliščine. Zdi se mi namreč zelo pomembno, da za besedami, kot so »sirotišnica«, »revščina«, »bolezen« ali »pomoč«, ne izgubimo človeka. Ker je za vsako od njih otrok z imenom, značajem, norčijami, strahovi, željami, talenti in svojo zgodbo. Otrok, ki ni samo tisto, kar se mu je zgodilo.

Če pa bi morala povedati nekaj bolj osebnega, bi rekla, da sem predvsem zelo radoveden človek. Rada imam ljudi, dolge pogovore, potovanja, spoznavanje drugih kultur in vse tisto, kar nekoliko zamaje naš ustaljeni pogled na svet. Rada poslušam zgodbe ljudi in se učim iz svetov, ki so drugačni od mojega. Verjetno me je prav ta radovednost skozi življenje pripeljala na marsikatero pot, za katero si nekoč niti predstavljala nisem, da bo postala tako pomemben del mene.

Čeprav me danes ljudje pogosto povezujejo predvsem z Afriko in projektom Pisma iz sirotišnice, je to samo en del moje zgodbe. Prostovoljstvo je bilo del mojega življenja že veliko prej in ostaja zelo močno prisotno tudi doma, v Sloveniji, pri delu z brezdomci, otroki in družinami v stiski, pri različnih projektih ter povsem vsakdanjih oblikah pomoči, ki pogosto nimajo niti imena.

Morda zato vsega tega niti ne doživljam kot več ločenih svetov, poklica, prostovoljstva, Afrike in življenja doma. V ozadju je pravzaprav vedno isto: človek. Zanimanje zanj. Njegova zgodba. Odnos. In vprašanje, ki me verjetno spremlja že večino življenja: če je pred menoj človek in lahko nekaj naredim, zakaj ne bi?

Kje se je vse začelo, kako vas je pot zanesla v Gambijo? 

Če sem povsem iskrena, se moja zgodba z Gambijo ni začela z neko veliko življenjsko odločitvijo ali dolgoletnimi sanjami o prostovoljstvu v Afriki. Sama sem v bistvu planirala Indijo, a je že moralo biti tako. Začela se je precej bolj preprosto, z mojo sestro Marušo.

Ona je bila tista, ki je dala pobudo za prvi odhod. Sama sem sicer že vrsto let prostovoljila, rada potovala in me je vedno zanimal svet zunaj tistega, ki sem ga poznala, vendar Gambija takrat ni bila nekaj, kar bi dolgo načrtovala. Preprosto sem se odločila, da grem z njo.

In zanimivo je, da moja prva reakcija ob prihodu sploh ni bila: »To je to. Tukaj želim ostati.« Bila je skoraj nasprotna. Spomnim se prvih ur in občutka, da je vsega preveč. Vročina, zvoki, vonji, promet, drugačen ritem, ljudje, okolje, ki ga nisem poznala. Vse je bilo glasno, intenzivno in nepredvidljivo. Sama pa sem bila utrujena, nekoliko prestrašena in predvsem daleč zunaj vsega, kar mi je bilo domače. In moja prva iskrena misel je bila približno: »Kaj jaz delam tukaj? Jaz bi šla domov.« Danes se temu rada nasmejim, ker vem, kako zelo drugače se je zgodba nadaljevala.

Še isti dan sem prvič vstopila v sobo z dojenčki v sirotišnici. Tam sem spoznala dojenčico Oumie. Bila je stara le nekaj mesecev. Ne spomnim se, da bi se zgodilo karkoli velikega ali filmskega. Samo pogledala me je, iztegnila proti meni svoji majhni ročici in ko sem jo vzela v naročje, se me je oprijela. In nekaj se je v meni premaknilo.

Težko razložim, zakaj prav ta trenutek. Morda zato, ker včasih človek ne potrebuje velikega dogodka, da se mu spremeni smer. Včasih je dovolj nekaj sekund. En pogled. En objem. En otrok, za katerega še nekaj ur prej sploh nisi vedel, da obstaja.

V tistem objemu je nekako izginil ves strah prvih ur. Še vedno nisem poznala okolja, kulture, ljudi in nisem vedela, kaj me čaka. Toda prvič sem začutila, da morda vendarle nisem prišla po naključju. Zdelo se je, da sem v njenem objemu, znova našla sebe. Takrat seveda nisem vedela, kaj vse bo sledilo.

Nisem vedela, da se bom v Afriko vedno znova vračala. Da bom tam v zadnjem času preživela mesece svojega življenja. Da bodo nekateri otroci, ki sem jih takrat prvič srečala, postali ljudje, katerih odraščanje bom spremljala. Da bom nekoč z bolnimi dojenčki sedela pred ambulantami in bolnišnicami, iskala zdravila, zbirala sredstva za zdravljenje in trepetala, ali bodo preživeli noč. Da bom spoznala tudi izgube in nemoč, o katerih takrat nisem vedela ničesar.

In zagotovo nisem vedela, da bodo nekoč prav iz teh zgodb nastala Pisma iz sirotišnice. Vedela sem samo, da sem nekaj ur po tem, ko sem si želela domov, sedela z majhno deklico v naročju in je nisem želela odložiti. Oumie je danes daleč stran in njena življenjska pot se je nadaljevala povsem drugače. Toda zame bo vedno ostala otrok, pri katerem se je vse začelo. In Oumie bo za vedno tudi malo moja.

Kakšen je bil prvi stik z Afriko? Kakšna je Afrika?

Moj prvi stik z Afriko je bil intenziven. V prvih urah skoraj preveč intenziven. Vročina, vlaga, promet, glasovi, vonji, ljudje, barve, popolnoma drugačen ritem življenja. Vsega je bilo naenkrat ogromno. Potrebovala sem nekaj časa, da sem nehala primerjati z domačim in začela samo opazovati.

Danes pa, ko me nekdo vpraša, kakšna je Afrika, zelo težko odgovorim. Najprej zato, ker Afrika seveda ni ena sama zgodba. To je ogromna celina, sestavljena iz neštetih kultur, jezikov, pokrajin in načinov življenja. Sama lahko govorim samo o tistih njenih koščkih, ki sem jih imela priložnost spoznati in živeti. In tiste je težko opisati z besedami. Ker je tukaj nekaj, česar fotografija ne ujame.

Barve so drugačne. Zelena se mi zdi bolj zelena. Oranžna bolj oranžna. Rdeča zemlja po dežju dobi barvo, za katero se mi zdi, da je doma sploh ne poznam. Nebo tik pred nevihto je drugačno. Sončni zahodi so včasih tako močni, da se preprosto ustaviš. Tudi zvok Atlantika je drugačen. Valovi so glasnejši, globlji, skoraj surovi. Včasih zvečer samo sediš ob oceanu in ga poslušaš, pa imaš občutek, da je svet za nekaj minut postal veliko večji od vseh tvojih skrbi.

In potem je tukaj zrak. Ne znam ga opisati drugače, kot da je nekaj v zraku. Nekaj, česar ne moreš prinesti domov v kovčku in česar ne moreš zares pokazati na fotografiji. Mešanica toplote, prahu, morja, dežja, glasbe, glasov otrok, vonja po hrani, ki se pripravlja ob cesti, in življenja, ki se dogaja zunaj, med ljudmi. Tukaj se mi zdi, da življenje veliko manjkrat poteka za zaprtimi vrati.

Toda najbolj od vsega so zame Afrika ljudje. Nekaj je v njihovih nasmehih. In tega ne govorim zato, da bi romantizirala težke življenjske okoliščine ali ustvarjala podobo ljudi, ki so »srečni, čeprav nimajo ničesar«. Takšne predstave so lahko zelo krivične. Za marsikaterim nasmehom, ki sem ga spoznala, se skriva ogromno. Izguba. Lakota. Strah. Bolezen. Skrb, kako bo družina preživela naslednji teden. Zgodbe, ki jih včasih izveš šele po mesecih poznanstva in potem človeka pred seboj pogledaš povsem drugače. Pa vendar je v teh nasmehih nekaj neverjetno človeškega.

Naučila sem se, da lahko človek nosi veliko bolečino in se še vedno iskreno smeji. Da žalost in veselje nista vedno nasprotji. Da je mogoče imeti težek dan in zvečer plesati. Da se lahko otroci nekaj minut prej prepirajo, naslednji trenutek pa se smejijo milnim mehurčkom, kot da na svetu ne obstaja nič drugega.

Morda me je prav to najbolj presenetilo. Koliko življenja je tukaj zunaj. Koliko spontanosti. Glasbe. Smeha. Pogovorov. Otrok, ki tekajo naokrog. Ljudi, ki sedijo skupaj. Nekdo nekje vedno nekaj kuha, nekdo kliče tvoje ime, nekdo se želi pogovarjati, nekdo se smeji. In tudi kadar je okoli tebe zelo malo materialnega, je lahko med ljudmi ogromno življenja.

Seveda pa Afrika, ki sem jo spoznala, ni samo lepa. Videla sem stvari, ki jih nikoli ne bom mogla pozabiti. Otroke brez dovolj hrane. Dneve brez vode. Bolezni, ki postanejo nevarne, ker zdravljenje ni pravočasno dostopno. Otroke, ki so doživeli stvari, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Videla sem veliko neenakosti in trenutke, ko sem bila na svet preprosto jezna.

Toda prav zato je ne želim opisovati ne samo skozi lepoto ne samo skozi bolečino. Ker je oboje. Je smeh in je jok. Je neverjetna toplina in so zelo težke zgodbe. Je skupnost in je osamljenost. Je barvitost in je pomanjkanje. Je otrok, ki tisti dan morda ni imel dovolj za kosilo, pa te čez pet minut vleče za roko, ker ti mora nujno pokazati nekaj, kar je našel na tleh.

In morda sem se prav zato zaljubila vanjo. Ne v neko idealizirano predstavo Afrike, ampak v koščke življenja, ki sem jih tukaj spoznala. V ljudi. V odnose. V jutra in večere. V glasove otrok. V mango drevesa. V dež, ki v nekaj minutah spremeni cesto. V Atlantik. V tisti poseben občutek, ko se po dolgem času vrnem in nekdo že od daleč zakliče moje ime.

Afrike pravzaprav ne znam opisati. Lahko povem, kakšne barve je, kako diši po dežju in kako zveni Atlantik. Lahko pripovedujem o ljudeh, ki sem jih tukaj vzljubila, in o zgodbah, ki so mi zlomile srce. Toda tistega najpomembnejšega ne znam ubesediti. Nekaj je tukaj v zraku. Nekaj, kar moraš začutiti sam. In ko ga enkrat začutiš, del tega odneseš s seboj del sebe pa, ne da bi sploh opazil kdaj, pustiš tukaj.

Kje ste izvedeli za sirotišnico in po kakšnem kanalu ste pristali tam na prostovoljnem delu?

Ko sem se prvič odločala za prostovoljstvo v Afriki, sem si med različnimi področji dela sama izbrala sirotišnico. Delo z otroki je bilo že takrat moje strokovno področje in vedela sem, da želim svoj čas nameniti predvsem njim. Prvič sem tja prišla po organizirani prostovoljski poti, prek organizacije, ki je prostovoljce povezovala z lokalnimi ustanovami.

Takrat se mi je zdelo pomembno predvsem to, da najdem pot, po kateri bom lahko prišla tja in pomagala tam, kjer se res čutim. Danes, po vseh izkušnjah, na to gledam nekoliko drugače. Naučila sem se, da je pri prostovoljstvu, še posebej prostovoljstvo v tujini kanal, po katerem nekam prideš, veliko manj pomemben od odgovornosti, s katero tam ostaneš. Ali se tja vračaš.

Dober namen namreč še ne pomeni nujno tudi dobre pomoči. Najprej moraš poslušati, opazovati in spoznati okolje ter ljudi. Predvsem pa se naučiti vprašati, kaj ljudje zares potrebujejo, namesto da s seboj prineseš svojo predstavo o tem, kaj bi bilo zanje dobro.

Še posebej pomembno se mi to zdi pri delu z otroki. Ko kot prostovoljec vstopiš v njihovo življenje, ti ti otroci niso dolžni postati tvoja življenjska izkušnja. Njihove zgodbe niso nekaj, kar prideš pogledat, fotografirat in odneseš domov. Če ti otrok začne zaupati, te čaka in se te razveseli, s tem odnosom pride tudi odgovornost – še posebej pri otrocih, ki so v življenju že doživeli veliko odhodov in izgub. Zato sem danes zelo previdna tudi pri obljubah in pri tem, kaj otroku rečem, ko odhajam. Tako v prvi sirotišnici, kot v drugi – ja, vmes sem se povezala s še eno sirotišnico. To sem spoznala kasneje sama, preko prijateljstev, ki sem jih vmes vzpostavila tukaj. 

Danes zato nikomur ne bi rekla samo: »Pojdi v Afriko (ali kamorkoli) in pomagaj.« Rekla bi: pozanimaj se, kam greš. Sprašuj. Poslušaj lokalne ljudi. Preveri organizacijo. Spoštuj okolje, v katerega prihajaš. In ne predvidevaj, da že zato, ker prihajaš z dobrim namenom, nujno delaš dobro.

Sama sem v sirotišnico prvič prišla po poti, ki mi jo je odprl nekdo drug. Vse, kar je sledilo, pa me je naučilo nekaj pomembnejšega: ni najpomembneje, prek koga si prišel. Veliko pomembneje je, kako si ravnal, ko si bil tam – in kaj za teboj ostane, ko odideš – predvsem, v življenjih otrok, ljudi.

Kakšno je vsakdanje življenje v sirotišnici v Gambiji? 

Mislim, da si je življenje v sirotišnici težko zares predstavljati, dokler nekaj časa nisi tam. Sama sem vpeta v delo v dveh sirotišnicah, kjer so otroci zelo različnih starosti od dojenčkov, starih komaj nekaj dni ali tednov, do najstnikov in mladih, ki tam odraščajo praktično vse svoje življenje.

Vsakdan je predvsem zelo skupinski. Veliko je otrok in bistveno premalo odraslih rok, zato individualne pozornosti, ki bi jo otrok potreboval, preprosto ne more biti toliko, kot bi si želeli.  Pa tudi če sem čisto iskrena, je tukaj pogled na otroka, otroštvo, ljubezen kulturno precej drugačen. Še vedno je prisotna palica. Ljubezen do otroka pa se meri bolj v tem »preživim te, dam ti osnovne potrebe« – kot pa v trenutkih neke topline. Pri dojenčkih se dan vrti okoli hranjenja, previjanja, kopanja, uspavanja in nege. Ko sem tam, jih poskušam čim več vzeti tudi ven, na svež zrak, jih nositi, se z njimi igrati in jim dati nekaj tiste bližine, za katero v vsakodnevnem ritmu pogosto zmanjka časa.