Slovenija, dežela politične zmede

Na naših državnih dogodkih sedaj govorijo Urška, Nataša in Tanja, ki z osamosvojitvijo Slovenije nimajo nič, besede jim uidejo kam drugam – recimo v Gazo. Sedaj pa naj bi, kot je bilo mogoče prebrati, na prireditvi veteranov v Grosupljem govoril še Miha Kordiš. Kaj lahko zagovornik skrajnih  revolucionarnih idej pove o Sloveniji? Kaj naj pove človek, ki se fotografira z arafatovsko ruto okrog vratu in ki bi nekatere Slovence z bajonetom nagnal v morje? Ki mu je vsakršno narodno čutenje tuje? So se organizatorji zmotili ali gre spet za načrt?

Zmeda v glavah, ki kar “skače” iz takih novic, žal ni naključna. Je ustvarjena! Strategi ustvarjanja zmede v slovenskih glavah so si  prilastili velik del naše preteklosti, drugi del pa zamolčujejo.

Hkrati preteklost neopazno spreminjajo. Ustvarjajo zmedo vrednot. “Posvojili” so recimo Maistrov boj za severno mejo. Podobna je usoda tigrovcev. Njihov obstoj zamolčujejo ali mu spreminjajo vsebino. Pomnik tigrovcem nad Novo Gorico se sedaj imenuje “Pomnik miru”, kot da se tigrovci niso kot prvi med Slovenci borili proti fašističnemu terorju in za ohranitev zahodne etnične meje. Ne ve se več, ali so bili domoljubi ali revolucionarji, ker so bili pač “borci za mir”. Da se je treba samo boriti za mir – kar koli že to pomeni –, pa je prepričana predsednica Slovenije, ki je mladim Slovencem onstran meje dopovedovala, da je njihova domovina tako in tako Italija. Tudi pot po sledovih soške fronte se imenuje »Pot miru«. Torej so se Slovenci v prvi svetovni vojni borili za mir! Včasih slišimo, da smo se osamosvojili že s partizanskim bojem “za mir”. Je bila krvava revolucija torej nekakšen “boj za mir”? (Osamosvojitev pa fašizem?)

Se bodo vremena Kranjcem zjasnila?

Kadar zgodovine ne morejo posvojiti ali zamegliti, jo umikajo iz narodovega zavedanja. Primer: “Karantanci niso bili Slovenci in njihova zgodovina ne more biti slovenska zgodovina” – (dr. Peter Štih, zgodovinar in predsednik SAZU v izjavi za Mladino 31. 7. 2020). Seveda – slavna zgodovina našega naroda se je morala začeti šele leta 1941.

Pačenje in uničevanje zgodovine ustvarja zmedo v glavah. Kdo se je boril za narodne interese in kdo za revolucijo? (In kdo samo za nekakšen neotipljivi mir?) Se revolucija in narodni interes izključujeta ali dopolnjujeta? Vse je samo s seboj v nasprotju. Nezgodovinarju je vse manj jasno. Za Slovence resnično pomembno dogajanje izgublja pomen, razlike izginjajo v zgodovinski megli.

Vsiljuje se na videz logičen zaključek, da so nasprotja v naši družbi nepomembna, nepotrebna in zgolj posledica nekakšnih nesporazumov. Zdi se, da bi se dalo Maistrove borce, tigrovce in komunizem spraviti na skupni imenovalec. Dobronamerne preproste duše postajajo prepričane, da bi bilo  lepo, če bi se politiki usedli za mizo in zgladili nesporazume. Da bi sodelovali! Seveda v naprednem duhu! Pred kratkim sem poslušal nekdanjo predsednico NSi, kako bi morale politične stranke sodelovati tudi preko najostrejše politične ločnice. Govorila je, kako je v času, ko je bila županja, sodelovala z vsemi člani občinskega sveta. No, ko razpravljaš o širitvi ceste, napeljavi kablov za internet, vodovodu in plačevanju parkirnine, je sodelovanje možno in potrebno. Ampak mogoče tudi samo v Moravčah, nikakor pa ne v Ljubljani. Zakaj pa se ne da dogovoriti o bistvenih, globokih vprašanjih: o evtanaziji, muzeju osamosvojitve, demografiji, migracijah, RTV? Niti o kanalu C0 ne! Če globine ideoloških razlik ne zaznavajo niti politiki, kako naj to razume povprečen Slovenec?

Ustvarjanje zmede je kovanje politične koristi in pomeni potisniti tiste, ki s(m)o res sodelovali pri zadnjih zgodovinskih dogodkih, v pozabo. Tiste pomladne politike brez prave orientacije pustijo pri miru, pustijo jih, da tavajo in se izrabljajo v poplavi puhlic.

Čas bi torej bil, da bi (politična) “vremena Kranjcem se zjasnila”.

Borut Korun