Slika Doriana Graya. Plesalci in orkester briljantno, koreografija mlačna in razdrobljena!

2 hours ago 19

ARTICLE AD

Kot prva premiera ljubljanskega baleta v sezoni 2025/2026 je na odru SNG Opera in balet Ljubljana 20. novembra 2025 zaživela predstava Slika Doriana Graya, sodobni pripovedni balet koreografinje Marguerite Donlon. Sama sem si ogledala zadnjo, dopoldansko predstavo, namenjeno mlajši, srednješolski publiki, ki je predstavi sledila z zanimanjem in jo na koncu nagradila z glasnim aplavzom.

Umetniški direktor Lukas Zuschlag, ki je v začetku leta 2025 po pooblastilu novega direktorja Marka Hribernika prevzel vodenje baletnega ansambla, je v intervjuju za Parado plesa https://www.paradaplesa.si/na-spici/lukas-zuschlag-po-svojih-najboljsih-moceh-se-bom-trudil-da-bom-baletni-ansambel-vodil-odgovorno-predano-in-s-spostovanjem-do-vsega-kar-je-bilo-zgrajeno-pred-menoj-ter-hkrati-z-odprtostjo/ pojasnil tudi ozadje izbire te premiere. Kot je povedal, je bila premiera Marguerite Donlon sprva v programu še kot izbor njegovega predhodnika Renata Zanelle, in sicer z načrtovano postavitvijo Casa Azul o Fridi Kahlo. Ker pa je skoraj istočasno podoben projekt napovedalo mariborsko gledališče, se je Zuschlag odločil poseči v načrt sezone. Z Donlonovo sta se tako v dialogu odločila za novo stvaritev, zasnovano posebej za ljubljanski ansambel. Naslov Slika Doriana Graya je Zuschlaga privlačil že dalj časa, dokončno odločitev pa je utrdila tudi povezava med avtorjem romana, irskim pisateljem Oscarjem Wildom, in koreografinjo Marguerite Donlon, ki prav tako prihaja z Irske.

Marguerite Donlon, irska koreografinja s precejšnjo mednarodno kariero, je v Sloveniji še razmeroma neznano ime, čeprav danes sodi med izrazite avtorice evropskega sodobnega in neoklasičnega baleta. Po plesni karieri v English National Ballet in berlinskem Staatsballett se je leta 1999 posvetila koreografiji ter postala ena prepoznavnih ustvarjalk nemškega kulturnega prostora. Dvanajst let je vodila in umetniško oblikovala Saarländisches Staatsballett (2001–2013), kjer je razvila svoj prepoznaven slog – kombinacijo klasične tehnike, sodobnega giba, igrivosti, ironije in gledališkega humorja. V svojem opusu je ustvarila več kot sto baletnih del, prejela vrsto mednarodnih priznanj, njene produkcije pa so gostovale po Evropi, ZDA in Aziji. Sodelovala je s številnimi vodilnimi koreografi sodobnega plesa, med njimi z Jiřijem Kyliánom, Williamom Forsythom, Meg Stuart, Billom T. Jonesom in Mauriceom Béjartom.

Ustvarjalni pristop Donlonove je prepoznaven po združevanju klasične baletne tehnike, sodobnega giba in izrazite igrivosti, ki izhaja iz njenega irskega plesnega izročila. Kot poudarja v intervjuju, jo že od začetkov spremljata ritem in delo nog, značilna za irski ples, kar pogosto vnaša v strukturo svojih koreografij. Močno jo je zaznamovalo sodelovanje z Jiřijem Kyliánom, ki ga izpostavlja zaradi njegove muzikalnosti in sposobnosti povezovanja koreografskih elementov v celoto. Sama svoj slog opisuje kot ‘talilni lonec različnih gibalnih govoric’ — plesalcem daje materiale, ki jih nato preoblikujejo, združujejo in varirajo. Pri tem jo zanima predvsem vzrok in posledica v gibu ter odnosi, ki iz tega nastanejo. Pri pripovednih baletih pa Donlonova stavi na jasno naracijo: zgodbi želi slediti in jo ohraniti razumljivo, hkrati pa ji pogosto vdahne pridih humorja ali ironične ostrine, ki je del njenega avtorskega pečata.

Glasbeni izbor koreografinje tokrat predstavlja razkošen mozaik klasičnih mojstrovin in hkrati eno najopaznejših značilnosti predstave. V ambiciozni zamisli združuje poznana dela Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna, Claudea Debussyja, Richarda Wagnerja, Edwarda Elgarja, Erika Satieja ter sodobnega skladatelja Paula Calderoneja. Gre za skladbe, ki so v koncertni literaturi postale že pravi klasični evergreeni – glasbeni biseri, ki sami po sebi nosijo močan emocionalni in kulturni naboj ter zahtevajo izjemno občutljivo rokovanje. Takšna glasbena zasnova koreografu postavlja visoko umetniško odgovornost. Ko koreograf poseže po glasbi, ki je globoko zasidrana v kolektivni glasbeni zavesti, mora imeti jasno izoblikovano idejo, močno koreografsko govorico in dovolj prepričljiv avtorski izraz, da glasba ne zasenči plesnega dela, temveč ga povzdigne, podpre in osmisli. Zlahka se lahko namreč zgodi, da dramaturški in koreografski tok pade v ozadje, glasba pa prevzame vodilno vlogo. Zato je ključno, da koreografija ohrani svojo avtonomnost, ritem in notranjo logiko ter gledalcu.

Posebno priznanje gre tokrat orkestru SNG Opera in balet Ljubljana, ki je predstavi vtisnil izjemno glasbeno kakovost. Pod vodstvom dirigenta Ayrtona Desimpelaerja je orkester zaigral z redko slišanimi niansami, muzikalno občutljivostjo in stilno izjemno čistočo, ki je osvetlila vse raznolike glasbene plasti – od baroka do pozne romantike in sodobnih tekstur. Desimpelaere, ki je dirigent hiše od leta 2022, je svoje mednarodno prepoznavnost dosegel že leta 2015, ko je v polfinalu znamenitega Čajkovskega tekmovanja stal pred komornim orkestrom Moskovski solisti Jurija Bašmeta. Njegova kariera vključuje širok repertoar opernih, baletnih in simfoničnih del ter študij dirigiranja, klavirja, muzikologije in umetnostne zgodovine na najuglednejših evropskih konservatorijih. V tej predstavi je ponovno dokazal, zakaj sodi med najopaznejše mlade dirigente svoje generacije: glasbi je vdahnil dih, ritem in dramaturgijo. Orkester je blestel – barvno bogat, dinamično uravnotežen in izjemno zbran. Brez dvoma je bil to eden najbolj prepričljivih elementov celotnega večera.

Čestitke si nedvomno zasluži tudi celoten baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana, ki je tudi tokrat pokazal svojo visoko profesionalno raven. Plesalci so delo opravili tehnično brezhibno, izrazno dovršeno in umetniško prepričljivo, ne glede na to, ali so stali v ospredju kot solisti, nosili ansambelske strukture ali prevzemali izrazitejše dramske naloge. Vsak izmed njih je iz koreografije Marguerite Donlon iztisnil največ, kar je bilo mogoče; v mnogih trenutkih so s svojo energijo, odrsko inteligenco in zrelostjo presegali koreografski material ter gledalcu omogočili, da v gibu prepozna tisto globino, ki jo koreografska struktura sama po sebi ni vedno uspela razplastiti.

Prva velika pohvala večera nedvomno pripada Kenti Yamamotu, ki je v vlogi Doriana Graya naravnost blestel. Še posebej impresivno je dejstvo, da v osnovni zasedbi sploh ni bil predviden kot nosilec glavne vloge, temveč kot eden izmed treh plesalcev, ki so se pripravljali na vlogo Oscarja Wilda (Lukas Bareman, Oleksandr Koriakovskyi, Kenta Yamamoto). Tik pred premiero pa je prišlo do neljubega dogodka: Matteo Moretto, ki naj bi plesal Doriana na premieri, si je med vajo na odru hudo poškodoval nogo. Zaradi številnih poškodb v ansamblu v tej sezoni in posledični odsotnostih nekaj plesalcev, redne zamenjave niso bile mogoče. Kot izkušen in zanesljiv plesalec je zadevo rešil Kenta Yamamoto, in se praktično ‘čez noč’ naučil obsežne nove vloge. Poleg premiere je izpeljal tudi vse nadaljnje predstave v tem sklopu, ob čemer njegov nastop ni bil zgolj tehnično brezhiben; bil je izjemno občuten, eleganten in umetniško zrel. Kenta svojo natančno in čisto baletno tehniko z lahkoto prepleta s sodobnejšo plastiko, kar mu omogoča, da se gibanje preliva znotraj zahtevnejšega, sodobnejšega baletnega jezika Donlonove in drugih sodobnejših koreografov. Ob tem pa ga zaznamuje tista redka notranja lepota, ki doseže gledalce v vseh kotičkih dvorane, vse do zadnje vrste galerije. Vlogo Doriana je podal z izjemno poetiko, čustveno subtilnostjo in globino, ki redko pusti koga ravnodušnega. Kenta, hvala, da si že toliko let steber ljubljanskega ansambla. Hvala za tvojo profesionalnost, predanost in požrtvovalnost.

Vloga Oscarja Wilda je za Lukasa Baremana skorajda ustvarjena. Čeprav je tehnično močan tudi v klasičnem baletu, nas v zadnjih sezonah najbolj navdušuje njegova edinstvena gibka plastika, izraznost telesa in prepoznavna gibalna poetika, po kateri ga v hipu prepoznamo. Bareman dobesedno kraljuje odru – s svojo mehkobo, prožnostjo linij, velikopoteznimi premiki in tistim značilnim ‘mačjim skokom’, ki se prelije iz ene fraze v drugo, kot bi bil narejen iz tekoče svile. Z vlogo Oscarja Wilda, ki zahteva kombinacijo karizme, prezence in fizične ekspresije, Lukas preseže pričakovanja. Njegova interpretacija je inteligentna, večšl astna in polna tiste magnetne kvalitete, ki Wilda definira kot umetnika in opazovalca družbe.

Erica Pinzano v ljubljanskem ansamblu že dlje časa lepo izstopa in vztrajno napreduje – tako v klasičnem kot v sodobnejšem repertoarju. Njena klasična tehnika je čvrsta, stabilna in jasno izrisana, pri čemer posebej izstopajo njeni visoki, lahkotni skoki, ki jih odlikuje moč in hkrati mehkoba doskoka. Erica obenem izjemno dobro obvlada tudi sodobnejši plesni izraz: njeno gibanje je plastično in tekoče, telo pa uporablja z naravno poetičnostjo, ki ji daje prepoznaven karakter. V vlogi Sibyl Vane, glavnega ženskega lika, je Erica ustvarila izrazito občuteno, skoraj krhko, a obenem z močno prisotno interpretacijo. Skozi svoje plesne sekvence je dobesedno dominirala sceni – z jasnostjo linij, muzikalnostjo in emocionalno prezenco, ki je njene prizore dvignila med najbolj čustvene trenutke večera. S svojo izraznostjo in milino in hkrati temperamentnostjo je pomembno zaznamovala celotno predstavo.

Oleksandr Koriakovskyi je v vlogi slikarja Basila Hallwarda ustvaril občuteno in intimno prisotnost, ki je vsak njegov prizor napolnila z notranjo napetostjo. S svojo nežno, a izrazito linijsko jasnostjo je učinkovito vzpostavil odnos do Doriana in s tem pomembno podprl psihološko os in hrbtenico zgodbe.

Filip Jurič kot James Vane, Sibylin brat, je bil energičen, odrsko intenziven in dramatično prepričljiv. Jurič sicer že nekaj časa posega po vodilnih vlogah, tokrat pa se navzoč predvsem s svojo namero in dramaturško silovitostjo.
Hugo Mbeng je v vlogi lorda Henryja Wottona vnesel elegantno ironičnost in odrsko lahkotnost, ki dobro ustreza značaju lika – manipulativnega, duhovitega opazovalca sveta. Njegov gib je čist in muzikalno zavesten, kar liku daje dodatno plast aristokratske prefinjenosti.

Nina Noč kot Lady Henry Wotton je v svoj lik vnesla prefinjeno ženstvenost in tankočutnost, njena odrska prezenca pa lepo zaokroži duetni odnos z lordom Henryjem, ki govori o njunem dvojnem življenju. Njena interpretacija je bila mehka, estetsko učinkovita in izrazno jasna.

Nina Kramberger v vlogi Hetty Merton je ponudila svežino in mladostno izraznost, z nežno plastiko telesa in dobro razvitim čutom za muzikalnost. Njeni prizori nosijo lahkotnost, ki ustvarja svežino kontrasta temnejšim dramaturškim tonom predstave kot nasprotje Doriana, ki kljub njeni nedolžni ljubezni vedno bolj tone v moralni razkroj.