ste jo že prebrali?

Recenzija bralnega krožka: Milena Miklavčič – Mehko kot britev

Drage bralke, dragi bralci,

Po obisku letošnjega Knjižnega sejma, smo se ustavile še pri naši Klari in se ob kuhančku pogovorile o delu v našem krožku za nazaj in o načrtih za naprej.

Kot zadnjo knjigo v letu 2025 smo prebrale Milenino najnovejšo. Naše enotno mnenje: ko začneš brati, se težko ustaviš! Takšno je bilo mnenje celotnega omizja, ne glede na to, da imamo zelo različne okuse.

Mehko kot britev ni le kriminalka. Bolj je oster zarez skozi čas, skozi podedovani molk, skozi tisto, kar smo v Sloveniji desetletja pometali pod preprogo.

Zgodba se nekako začne z ustanovitvijo sklada Donovan, ki je na papirju služil za zbiranje denarja za otroško kliniko na Pohorju, v resnici pa so denar ''bratsko'' (po ideološki liniji) trošili za tihotapljenje orožja, trgovanje s tujimi valutami, razkošne dopuste v tujini, šolanje privilegiranih otrok, izsiljevanja in – najbolj grozno – za prostitucijo.

Petdeset let pozneje pes v (izmišljeni) vasici na Žagarijah prinese domov lobanjo, kar kmalu usodno pripomore, da se začne kolo časa vrteti nazaj.

Milena ne piše z rokavicami. Njen jezik je trpek in odločen, a hkrati sočen kot štrudelj, ki nam ga je spekla lani, ko smo jo obiskale.

Medtem ko Verena rojeva otroka v besu in sovraštvu, ko njen Lojze z kamenjem v roki od daleč opazuje izkop dveh okostij, ko starejše ženske, malodane tik pred smrtjo, končno izpljunejo, kar so pol stoletja nosile v sebi – takrat začutiš, da bereš nekaj tako resničnega, da ostaneš brez diha.

Bralca prevevajo najrazličnejša čustva, hkrati pa se sprašuje, mar res drži, kot trdi avtorica, da so se v šestdesetih in sedemdesetih letih dogajale takšne zgodbe?!

Ne bomo pozabile Mileninih besed, ko je ob našem obisku dejala, da se ''kolo časa in življenja'' skozi stoletja nenehno vrti na podoben način, le ''celofan, s katerim se obdaja'', je drugačen.

Presenetilo nas je, kako spretno prepleta dve časovni ravni: sedemdeseta leta, ko je sistem ženske brez milosti izrabljal tudi za ''seksualne usluge'', in današnji čas, ko podobni sistemi s tiho podporo različnih ''ozadij'' počnejo podobno.

Zelo močno so njeni ženski liki: Verena, Franja, Marta … nobena od njih ni postala žrtev po lastni izbiri.

Kaj nas je malo zmotilo:

Nekaterim se je zdelo, da bi lahko bilo osrednjih likov malo manj, a smo se potem zedinile, da ima Milena drugačen slog pisanja in je ne moremo in ne smemo ukalupiti v nek splošen model!

Zaključek krožka: Obvezno branje za vsakogar! Ko zapreš knjigo, potrebuješ še nekaj časa, da zgodbe predelaš. Morda tudi kakšen objem.

Hvala, Milena, ker si nam spet pokazala, kako '''mehka'' zna biti resnica – in kako zelo boli, ko zareže kot britev.

intervju

še eno mnenje

izpostavljeno