sleci jo, no

7 hours ago 23

ARTICLE AD

Spalna srajca je danes samoumeven kos oblačila. Nekaj, kar povezujemo z zasebnostjo. V preteklosti je imela jasno določeno vlogo pri nadzoru telesa, predvsem ženskega.

V Franciji so poznali t. i. chemise cagoule – spalno srajco, ki so jo nosili pobožni katoliški pari. Srajca je prekrivala celotno žensko telo in imela majhno odprtino, ki je omogočala spolni odnos brez neposrednega stika ali pogleda na golo telo. Namen takšnega oblačila ni bil udobje, temveč preprečevanje užitka. Spolnost je bila dopuščena zgolj kot dolžnost, ne pa kot najbolj intimni odnos med dvema človekoma.

Zgodovinski viri kažejo, da so ženske po Evropi spalne srajce nosile že v 16. stoletju. Bile so preproste, narejene iz lanu ali bombaža. V 17. in 18. stoletju so se pojavile bolj izpopolnjene – lepše na pogled, zlasti v višjih slojih, kjer so srajce postajale znak družbenega položaja. Neglijeji iz finejših materialov so bili dostopni le premožnejšim. Večina žensk, zlasti na podeželju, je nosila grobe, dolge srajce, pogosto tudi podnevi, pod obleko, predvsem zaradi mraza in pomanjkanja drugega perila.

Moški so bili oblečeni podobno skromno. V 19. stoletju so spali v dolgih srajcah iz lanu ali konoplje, kasneje iz bombaža. Spodnjega perila pogosto niso nosili. Telo je bilo razumljeno kot nekaj, kar je treba zakriti in obvladovati, ne kot nekaj, kar ima pravico do bližine ali ugodja.

V takšnem kulturnem okviru se je razvil tudi mit o »pravici prve noči«, po kateri naj bi imel fevdalni gospod pravico do prve poročne noči z nevesto svojega podložnika. Eno takšno pričevanje je tudi v moji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Na Balkanu in tudi v Sloveniji se je nadzor nad nevesto pogosto izvajal skozi obrede, povezane z dokazovanjem devištva. Najbolj znan simbol tega je bila krvava rjuha. Etnološki zapisi kažejo, da so v Beli krajini še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja svatje pričakovali, da bo po poročni noči rjuha krvava. Če je bila, so jo obesili na okno ali jo pokazali sorodnikom kot dokaz, da je bila nevesta »poštena«. Če madeža ni bilo, je sledil posmeh, včasih tudi nasilje nad ubogo nevesto.

Podobne prakse so bile znane tudi drugod. Na Dolenjskem naj bi rjuho pregledovala tašča, v Prekmurju so starejši svatje ponoči trkali na vrata spalnice in zahtevali dokaz. Na Gorenjskem je nosečnost pred poroko pomenila sramoto za celotno hišo. Otroci so bili pogosto zasmehovani, ponekod celo dani v rejo, da se je sramota zmanjšala ali prikrila.

Za fante takšna merila niso veljala. Spolne izkušnje moških niso bile problematične, pogosto so bile celo razumljene kot nekaj ''normalnega''. Breme sramu in nadzora je skoraj izključno nosila ženska.

Da je bilo tako ali še huje, se jasno odraža skozi sam jezik. Izrazi, kot so »poštena«, »zapečatena«, »razpečatena«, »pokvarjena« ali »nečista«, so označevali spolni status dekleta. Ti izrazi niso bili nevtralni. Uporabljali so se kot orodje nadzora in stigmatizacije. Dekle ni bilo ocenjevano po ravnanju, značaju ali sposobnostih, temveč po stanju spodnjega dela telesa.

Pomembno vlogo so imeli tudi spovedniki. V spovedi so dekleta spraševali o »nečistih dejanjih«, kar je dodatno utrjevalo prepričanje, da mora nevesta v zakon stopiti deviška. To je počel župnik Starman v času moje mladosti tudi pri spovedi pri nas, v Žireh.

Mnoga dekleta niso vedela, kaj jih v zakonu čaka. V pripovedih, ki jih zbiram že desetletja, se pogosto pojavlja strah pred prvo poročno nočjo. Ne zaradi odnosa z možem, temveč zaradi pričakovanja, da mora priti do krvavitve. Sporočilo je bilo jasno: krvaveti moraš, da bo mir. Pa ko bi jim dale mame vsaj kakšen nasvet! Ne! Edini nasvet, ki so ga dobile je bil:«Tiste 5 minut boš že potrpela, potem bo pa lažje! Sploh, če se boš tam spodaj mazala s svinjsko mastjo!«

Zaradi tega so si nekatere ženske pomagale na različne načine. Uporabljale so igle ali živalsko kri, da so ustvarile madež na rjuhi. Ne zato, ker bi želele koga prevarati, temveč zato, da bi se zaščitile pred sramoto, izključitvijo ali nasiljem.

Po drugi svetovni vojni so se ti običaji začeli postopoma umikati. Z izobraževanjem in spremembami v načinu življenja so jih pri nas, na splošno, že v petdesetih letih dojemali kot zastarele. Na podeželju so se ohranili dlje, ponekod še v sedemdesetih letih. Pogosto ne več javno, ampak tiho, znotraj družin- med partnerjema.

Danes se zdi, da so takšne prakse preteklost. V resnici so se le preoblikovale. V nekaterih okoljih še vedno obstajajo zdravniški pregledi za potrjevanje devištva, kirurški posegi za obnovo deviške kožice in druge oblike nadzora, povezane z idejo ''družinske časti''. Pritisk ni vedno viden, a je še prisoten.

Spalna srajca in rjuha so del iste zgodbe, le z nekaj časovnega razmika. Zgodbe o nadzoru nad ženskim telesom in o tem, kako globoko so se ti vzorci zasidrali v skupnostih. Čeprav se oblike spreminjajo, osnovno vprašanje ostaja: kdo ima pravico odločati o telesu in kdo nosi posledice?!

Moški, ki je imel pred resno partnersko zvezo recimo 100 žensk, je junak, ženska? Če ji rečejo ku*ba jo je še dobro odnesla.

Zato so te zgodbe pomembne. Ne zaradi preteklosti same, ampak zato, ker pokažejo, kako dolgo in vztrajno se določeni vzorci ohranjajo. In kako nujno je, da se o njih pogovarjamo in jih poimenujemo brez olepševanja – s pravimi imeni.