Recenzija koncerta: Ansambel NOVA SCHOLA LABACENSIS

Recenzija koncerta Ansambla NOVA SCHOLA LABACENSIS v ljubljanskem

Narodnem muzeju Slovenije ob zaključku razstave Barok v Sloveniji

Piše: Franc Križnar

Logotip razstave v Narodnem muzeju Slovenije

Letak za razstavo

Z zadnjim koncertom ansambla-consorta¹ Nova Schola Labacensis, tega eminentnega in enega redkih tovrstnih specializiranih ansamblov za zgodnjo glasbo pri nas (umetniški vodja in ustanovitelj Boris Šinigoj)so je v ljubljanskem Narodnem muzeju Slovenije (16. jan.; vhodna veža v stavbo) tudi zaprli odmevno razstavo Barok v Sloveniji (18. jan.).Ker smo že tudi doslej slišali kar nekaj odličnih glasbenih prireditev, ki so tako ali drugače, interdisciplinarno in multidisciplinarno dopolnjevale takratno (18. stol.) ljubljansko arhitekturo in uporabno umetnost, je bila glasba tako prisotna tudi v vseh dosedanjih razsežnostih.

Ena od zasedb Nove Schole Labacensis

Program

Brez dvoma je bil tovrstni vrhunec nastop vokalno inštrumentalnega consorta, 8-članskega ansambla Nova Schola Labacensis. V delih italijanskih skladateljev Gabriella Pulitija, Girolama Frescobaldija, Claudija Monteverdija, edine ženske Barbare Strozzi, Giovannija Girolama Kapsbergerja, Francesca Caccinija in Angleža Henryja Purcella smo slišali razen enega primera (Caccini) samo vokalno inštrumentalno glasbo: za en, dva in tri glasove. To so bile vse po vrsti značilne baročne-da capo arije, neke vrste predhodniki današnje opere, odlomki iz njih in druga dela.

V consort ansamblu so tokrat nastopili: pevski tercet-sopranistke Tadeja Pance, Urška Kastelic in Ana Novak ter inštrumentalni kvintet: Blažka Mraz/kljunaste flavte, Tomaž Šinigoj/baročna violina in viola d’amore, Vasja Štukelj/tamburin, turške pavke in okvirni boben, Marko Angelski/kitarone in že omenjeni umetniški vodja in ustanovitelj (hkrati pa tudi umetniški vodja vseh glasbenih večerov ob omenjeni razstavi Barok v Sloveniji v Narodnem muzeju Slovenije)Boris Šinigoj/teorbirana lutnja in baročna kitara.

Pevski tercet ansambla Nova Schola Labacensis; v ozadju inštrumentalni del

Zaključni poklon

Tenkočutno in ravno (baročno) petje je v celoti podpirala adekvatna (inštrumentalna) spremljava. Ker so umetniki povzeli svoj nastop kar po eni od 2-glasnih Purcellovih arij Beauty, thou Scene of Love/Lepoti, ti podoba Ljubezni, je povsem razumljivo, da so celoten predstavljeni repertoar specializirane baročne glasbe obarvali tako: ljubezensko! Njihovo presunljivo in občuteno podajanje tako uglasbene poezije kot glasbe same pa so vsi skupaj podali kar najbolj avtentično. Kako tudi ne, saj razpolagajo z odličnimi kopijami baročnih inštrumentov. Vsi tehnični elementni so bili bolj ali manj »v službi« njene lepote same, muzike. Intonančno natančno, slogovno prepričljivo in v odlični komorno glasbeni kondiciji so vsi samospevi-arije, dvospevi-dueti in trospevi-terceti v pevskem pogledu predstavljali nekako ravnovesje med podano vsebino (vse seveda v izvirni italijanščini in angleščini). Izzveneli so polnokrvno in glasbeno skrajno podoživeto. Ritmično pa je celoten consort zaživel v vsem pravem in pravilnem (baročnem) pulziranju, utripu, ali, če že hočete: