Ines Kočar. Če bi bil ples moja služba, bi verjetno začela nanj gledati drugače.

Ines Kočar je plesalka orientalskega plesa, poleg tega pa novinarka nacionalne televizije. Ples ni služba, je samo družba – in še malo več od tega.

Kdaj si se prvič srečala s plesom v življenju in kdaj z orientalskim plesom?
S plesom sem se prvič srečala v vrtcu, ko sem obiskovala plesno šolo Jenko, ki že nekaj časa ne obstaja več. Kasneje sem nadaljevala plesno izobraževanje v plesni šoli Urška. Ko pa je moja ljuba učiteljica Janja Pušl ustanovila Bolero, sem ji sledila tja. Sledila sem zelo klasični plesni izobrazbi. Po plesnem vrtcu je sledila osnovna plesna šola, potem izpit in odločitev ali bom plesala show dance ali standardne in latinskoameriške. Meni so bili plesi v paru zelo všeč, zato sem se odločila za standardne in latinskoameriške. Res pa je, da je primanjkovalo plesalcev. Spomnim se, da so straši nekaterih mojih soplesalk plačevali treninge tudi plesalcem, da so jih tako motivirali. Moja družina žal zato ni imela denarja, tako da sem hodila na avdicije za plesalke. Tam je bil en plesalec in pet plesalk in nato nas je plesalec preizkušal, plesal z nami. Bil je tak neprijeten občutek, kot da sem v trgovini. Tako sem s tem zaključila. Prišla je srednja šola, začele so me zanimati druge stvari. Po nekem času pa sem ugotovila da mi ples in redni treningi zelo manjkajo in sem iskala nekaj, kar bi lahko sama plesala, brez plesalca. Takrat mi je moja sodelavka, Mateja Pevec, tudi ena prvih orientalskih plesalk pri nas, rekla da hodi na tečaje trebušnega plesa k Evi Stramšek in naj pridem pogledat. Res sem šla. Najprej sem mislila, da bom samo gledala, bila je nedelja in bila sem malce utrujena od zabave prejšnjega večera. Ampak Eva je rekla, naj ne sedim, ampak naj poskusim. Poskusila sem in od takrat dalje ostala v tem plesu in plešem še danes. Tako da bi lahko rekla, da plešem že vse življenje, s trebušnim plesom pa sem se srečala nekje okrog leta 2000.

Kaj te je pri tem plesu najbolj pritegnilo?
Najprej me je pritegnila Eva kot učiteljica. Čeprav se je s trebušnim plesom takrat ukvarjala šele kratek čas, je imela ogromno plesnega znanja, saj ima baletno izobrazbo. Druga, še pomembnejša stvar, pa so bili glasba in gibi, ki so bili malce drugačni. Takrat je z njo na vajah pogosto sodeloval tudi tolkalist Marjan Stanič na tarabuki (arabski boben op.p.). Plesati ob glasbi v živo je bilo res pravo doživetje.

Pri Evi si začela, kaj pa kasneje, kje si se še izobraževala?
Eva je kmalu odšla na izobraževanje za Hilal plesno tehniko (egipčanski ples z elementi sodobnega plesa po metodi Suraye Hilal, op.p.) in začasno nehala poučevati. Takrat sem odšla k legendarni Jasni Knez. Ki je bila dejansko prva učiteljica trebušnega oz. orientalskega plesa pri nas in je tudi v ta ples padla čisto slučajno, saj je bila drugače sodobna plesalka. Mislim, da je ona začela tam nekje v sedemdesetih ali osemdesetih. Spomin se, da mi je nekoč govorila, da so ženske takrat k njej prihajale skrivoma, saj so takrat v osemdesetih ljudje ta ples enačili s striptizom. Jasnin orientalski ples je bil prepleten z sodobnim in izraznim plesom. Dala nam je neko širino. Spodbujala nas je, da se učimo še drugje, da se odpremo, da obiskujemo tudi tečaje in delavnice drugih učiteljic. Name je naredila zelo dober vtis in pri njej sem plesala več let, dokler se ni odselila na Primorsko. Jaz pa sem pristala pri Alji Shaar in pri njej ostala več let.

Z Aljo Shaar na Bazarju

Z Aljo sta nato postali prijateljici in plesni kolegici in že kar nekaj časa tudi skupaj ustvarjata. Kako je prišlo do te nadgradnje?
Najprej sem bila kar nekaj let Aljina učenka, z njo smo začele tudi nastopati, med drugim tudi na festivalu Bazar. Ker sva imeli veliko skupnega, sva se začeli družiti tudi izven plesnih dvoran. Potem sva začeli plesne večere, večkrat sva nastopali tudi na klubskih večerih z DJ-i in koncertih z različnimi skupinami. Fino nama je bilo, da se ples iz plesne dvorane preseli tudi drugam in da pokažemo to umetnost še drugim, da spoznajo orientalski ples. Nekaj let potem, ko sem začela poučevati tudi jaz, pa sva začeli ustvarjati tudi skupne plesne produkcije in to počneva še danes.

(foto: Primož Lukežič)

To bi bilo moje naslednje vprašanje – že vrsto let si tudi učiteljica, kako si začela učiti?
To se je zgodilo povsem slučajno. Irina Stankovič, ki je učila v Kranju, mi je sporočila, da je ena izmed njihovih učiteljic, ki uči orientalski ples otroke, zbolela in me prosila, da bi jo za nekaj tednov nadomeščala. Zdelo se mi je zanimivo, da bi se preizkusila v vlogi pedagoga. Zelo sem uživala v poučevanju, ker sem učila majhne otroke, je bilo sicer včasih treba razložiti, katera je desna in katera leva noga, ampak učit takšen neizbrušen kamen, ki se blazno hitro uči, je bilo res fino. Prav pred kratkim mi je kolegica prinesla DVD iz tistega obdobja, iz končnih nastopov in se prav veselim da ga enkrat v miru pogledam. Ti trije tedni nadomeščanja so potem prerasli v poučevanje do konca sezone, ker bivše učiteljice ni bilo več nazaj. Nato so me angažirali še za naslednjo sezono. Tako se je nekako čisto slučajno začela ta moja učiteljska pot, na Gorenjskem, kjer še vedno učim.
Kako pa je s tvojimi skupinami v tem trenutku – koliko skupina učiš in kje?
Danes poučujem štiri skupine, tri v Radovljici in eno v Kranju. Eno skupino pa je prevzela moja učenka, ki je odlična plesalka in pedagoginja.

(foto: Primož Lukežič)

Poučevanje plesa ni tvoja primarna dejavnost, to počneš poleg redne službe. Zanima me kako se pripravljaš na vaje in kdaj ustvarjaš koreografije?
Po pravici povedano, kadar imam čas. Vse je odvisno tudi od tega, kaj imava v planu z Aljo za končno predstavo in kdaj se to dogovoriva. Letos sva bili zelo pridni in sva se že med poletjem vse dogovorili vnaprej. Tako je lažje ker veš točno kateri stil, katero koreografijo narediti in tako naprej. Koreografije sestavljam po eno na enkrat, da niso potem vse iste. Malo je seveda odvisno tudi od navdiha, ta včasih je, drugič pa ga ni. Sicer se mi zdi bistven del tega procesa najti primerno glasbo za to, kar želim učiti. Ko najdem pesmi, ki se me dotaknejo, jih potem poslušam znova in znova in v mislih že sestavljam kombinacije. Glede priprav na vaje pa je tako, da si po navadi vzamem kakšen vikend, v katerem pripravim pedagoški material za naslednja dva meseca.

(foto: Primož Lukežič)

Si tudi novinarka RTV SLO – kako kombiniraš novinarsko delo in plesno poučevanje?
Težko, sploh ob ponedeljkih ko najprej snemam, potem odhitim domov, sprehodim kužke in že brzim v Radovljico. To je sicer naporno in včasih si rečem, da bom nehala učiti, ampak potem me moje učenke tako navdahnejo s svojim navdušenjem in pričakovanjem, da si vedno znova premislim in vztrajam še naprej. Poleg tega sta si novinarsko delo in plesno delo tako različna, da bi, če bi se odločila le za enega, zagotovo pogrešala drugega. V nekem obdobju sem razmišljala tudi, da bi se plesu popolnoma posvetila, a se potem zato nisem odločila. Če bi bil ples moja služba, bi verjetno začela nanj gledat drugače. Obe zaposlitvi sta zelo ustvarjalni, a na drugačen način. Pri mojem novinarskem delu moram veliko preverjati informacije, biti natančna, ker drugače mi lahko na vsakih štirinajst dni nekdo grozi s tožbo. Pri plesu pa gre za aktivacijo povsem neke druge ustvarjalnosti, veliko bolj sproščeno je in predstavlja tudi odlično protiutež mojemu novinarskemu delu.

Kateri je tvoj najljubši stil orientalskega plesa in seveda na to vezana glasba?
Osebno mi je najljubši baladi, ker je najbolj intimen po eni in družaben po drugi plati. Sicer ga ne poučujem velikokrat, ker se mi zdi bolj oseben. Glede glasbe pa bi se zelo težko odločila … Všeč so mi klasične pesmi, pa tudi določeni moderni shaabi komadi, rada pa poslušam tudi fuzije. Vem, da so mnenja glede tega zadnjega deljena, ampak tudi orientalski ples vsebuje veliko elementov drugih plesnih stilov, tako da se mi ustvarjati plesne fuzije niti ne zdi tako narobe.

Koliko vadiš sama oz. kje in s katerim učiteljem/učiteljico se ti največkrat učiš in uriš svoje znanje?
Spletno sem delala največ z Jillino, kadar je imela kakšne delavnice, ker je tako veliko bolj prikladno, kot pa iti k njej v Ameriko. Sicer pa se najraje učim v živo. Zdi se mi zelo pomembno, da hodiš na festivale in delavnice in se nenehno izobražuješ, saj se vedno nekaj novega naučiš in ker se lahko drugače začneš kot koreograf preveč ponavljati v svojih kombinacijah, korakih. Zelo sem vesela, da tudi pri nas poteka festival, ki ga organizira Mateja Mikulan, Spring Oriental Dreamcamp. Sicer pa sem zelo rada hodila v Španijo, v Barcelono na festival Egipto on Barcelona, ki ga organizira Munique Neith. Letos ga žal ni bilo, upam pa, da ga prihodnje leto spet organizira. Munique je odlična poznavalka egipčanskega plesa in kulture in vedno gosti izjemne učitelje. Z Aljo sva bili tudi velikokrat v Egiptu. Največkrat na intenzivnem plesnem tednu z Rando Kamel, kar je bilo super, ampak se mi zdi fino, da vsake toliko zamenjaš učitelja, da ne povzameš v celoti samo določen stil plesa. Poleg tega sem hodila še na druge festivale v Srbijo, na Hrvaško, v Italijo. Predvsem me pritegnejo festivali, kjer učijo egipčanski učitelji. Čeprav niso najboljši pedagogi, lahko preko njih začutiš pravo dušo tega plesa. Zelo sem vesela, da sem se učila tudi z legendarno Farido Fahmy, kar ti da potem čisto drug pogled na ta ples.

(foto: Primož Lukežič)

Že nekaj let sodeluješ tudi v plesni skupini Haifa, kjer pod vodstvom Wasima Al Khatiba plešete Dabke. Kako to da si se odločila da se jim pridružiš?
Na splošno mi je folklora zelo všeč, slovenska sicer ne toliko, čeprav bi izpostavila slovensko študentsko folklorno skupino iz Maribora, ki je res odlična. Všeč so mi vse folklorni plesi Balkana, nekaj sem se jih tudi učila s folklornim plesalcem in učiteljem Jovanom Mijalkovićem. Dabke korake smo se v Sloveniji po navadi učili z Mahmudom ali Wasimom Alkhatibom na kakšnih festivalih in tudi ta ples mi je bil zelo všeč. Ko se je ponudila priložnost, da začnem resno plesati, sem to priložnost zagrabila. Wasim nas vsa ta leta uči praktično brezplačno, z veliko ljubezni do plesa in do svoje kulture. Vmes, ko so v Slovenijo prihajali begunci iz Sirije in Palestine, smo tudi v našo skupino dobili nove obraze iz dežel, kjer je dabke doma. To se mi je zdelo super, saj so na ta način oni skupaj z nami podoživeli svojo kulturo preko plesa. Na ta način smo se lepo povezovali. V tem trenutku mi je ples v skupini še posebej v veselje, saj imamo novo soplesalko in koreografinjo Halo. Hala prihaja iz Gaze, z družino je pobegnila pred vojno. Ker je tudi tam plesala dabke, se je v Ljubljani pridružila naši skupini. Prav v tem trenutku z njo delamo eno čudovito koreografijo in komaj čakam da jo končamo in pokažemo.

(foto: Klemen Razinger)

Plani za prihodnost?
V tem trenutku se z Aljo aktivno pripravljava na najino naslednjo predstavo, katere delovni naslov je Aladin. Sicer vsako leto obe rečeva, da je to zadnja predstava – ustvarjanje produkcije z približno šestdesetimi ljudmi namreč terja veliko neke energije, časa in živcev in včasih se vprašaš ali je bilo sploh vredno? Ampak se mi zdi, da najine učenke v tem zelo uživajo, iz dvoran končno pridejo na oder, v bleščečih kostumih in profesionalno naličene, in tam res zasijejo. Sicer pa si želim še nekaj časa učiti in raziskovati ta plesni svet. No, dokler bo volja in energija. Pa plesati tudi druge plese. Plese, kjer ne sodelujejo samo ženske, ker je to včasih lahko tudi malce naporno. V tem trenutku so mi zopet postali všeč plesi v paru, s partnerjem obiskujem tečaj boogie plesa. Torej najbolj pomembna v tem trenutku mi je predstava oz. naša produkcija konec šolskega leta, dlje od tega pa v tem trenutku ne razmišljam.
Ines, najlepša hvala in srečno s plesnim ustvarjanjem in produkciji.