Skorš – pozabljeno sadje, ki skriva zdravilno moč

Na starih kmetijah je bilo skoraj samoumevno, da ob hlevu ali na robu vrta raste mogočno drevo skorša. Danes ga komaj še kje najdemo. Skorš (Sorbus domestica) je sadna vrsta, ki je v preteklosti imela pomembno vlogo v prehrani in ljudskem zdravilstvu, a je zaradi sprememb v kmetijstvu in načinu življenja skoraj izginila iz naše pokrajine.

Sadje, ki ga skoraj ni več

Ob pogledu na cvetoč skorš spomladi, ko se razprejo njegova bogata, bela socvetja, si je težko predstavljati, da se bo jeseni krošnja šibila pod težo plodov. Ti so hruškaste ali jabolčne oblike, veliki od dveh do petih centimetrov, zbrani v grozdastih šopih, ki jih lahko na enem socvetju preštejemo tudi deset ali več. Med dozorevanjem se obarvajo iz zelenkaste v rumeno, na sončnih legah pa dobijo celo rdečkaste lise.

Skorš, Foto: Wikipedia

Sadje, ki ga je treba počakati

Čeprav plodovi jeseni izgledajo vabljivo, jih sveže z drevesa skorajda ni mogoče jesti. Trdi, trpki in kisli se šele z umedenjem spremenijo v mehko in sladko meso, primerno za uživanje. Proces zorenja poteka po obiranju, ko plodovi počivajo v lesenih zabojčkih in počasi rjavijo. Takrat postanejo mehki, aromatični in polni hranilnih snovi, ki so jih nekoč ljudje znali dobro izkoristiti.

V ljudski medicini je imel skorš posebno mesto. Verjeli so, da uravnava prebavo in pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah. Stare zapise lahko razumemo kot predhodnike današnjih znanstvenih spoznanj o vlakninah, taninih in naravnih kislinah, ki uravnavajo delovanje prebavnega sistema.

Uporaba, ki je presegala kuhinjo

V vsakdanji prehrani

Ko so plodovi umedeni, jih lahko uživamo surove, sušene ali predelane v kompote. Poseben okus dajejo marmeladam, želejem in tudi pecivu, ki ga oplemenitijo s sladkobno kislostjo. V suhi obliki so bili uporabni kot zimska zaloga vitaminov, podobno kot jabolčni krhlji.

V zdravilstvu

Še pomembnejša pa je bila zdravilna vloga skorša. Stari ljudje so zjutraj pogosto spili šilce žganja, v katerem so nekaj mesecev namakali umedene plodove. Taka pijača je veljala za naravno zdravilo za želodec. Poleg tega so plodove uporabljali pri driskah, saj tanini delujejo adstringentno in umirjajo prebavo. Zdravilno moč skorša so pripisovali tudi pri boleznih živali, zlasti pri prebavnih motnjah goveda in konj.

V žganjekuhi

Skorš ima posebno mesto tudi pri pripravi žganih pijač. Samostojno ali v mešanici z drugim sadjem daje zelo kakovosten destilat. Pravijo, da ima žganje iz skorša poln, mehak okus in prijetno aromo, ki ga uvršča med bolj cenjene domače sadjevce.

Drevo, ki zdrži stoletja

Skorš ni le sadno drevo, temveč tudi simbol trpežnosti. Zraste do 15 metrov visoko, ima močan les in dolgo življenjsko dobo. Na slovenskih kmetijah so ga sadili ob hišah in mejah njiv, kjer je bil v ponos domačiji. Les skorša je trd in cenjen v mizarstvu, saj je zelo obstojen in lep, kar mu je včasih zagotavljalo pomembno gospodarsko vlogo.

Kljub temu je skorš danes prava redkost. Širitev intenzivnih sadovnjakov in spremembe v kmetijski pridelavi so povzročile, da drevo skorajda ni imelo več prostora. Le še na posameznih kmetijah ali v sadnih nasadih ljubiteljev se ohranjajo ti živi spomeniki preteklosti.

Čas obiranja in posebnosti plodov

Obiranje poteka septembra in oktobra, ko začnejo plodovi rumeneti in padati na tla. Pri tem je treba biti potrpežljiv, saj prehitro obrani skorši ne zorijo pravilno. Najboljši so tisti, ki so ob koncu zorenja naravno popustili z drevesa.

Plodovi se razlikujejo po obliki. Eni so bolj hruškasti, drugi bolj jabolčni. Raznolikost je odvisna od sorte, lege in oprašitve. Prav ta raznolikost je bila nekoč razlog, da je skoraj vsaka kmetija imela nekoliko drugačno drevo, ki je dajalo plodove z lastnim okusom in značajem.

Skorš danes

Vrnitev pozabljenega sadja

V zadnjih letih se zanimanje za stare sadne vrste ponovno povečuje. Skorš sodi med tiste, ki jih sadjarji in naravovarstveniki želijo ohraniti zaradi njihove kulturne in biotske vrednosti. Drevo je namreč odpornejše na bolezni kot številne moderne sorte sadnega drevja, poleg tega dobro prenaša sušo in skromna tla.

Vloga v trajnostnem sadjarstvu

Za prihodnost slovenskega sadjarstva so take vrste pomembne, ker prinašajo genetsko raznolikost in večjo odpornost na podnebne spremembe. Obenem pa omogočajo potrošnikom odkrivanje novih okusov in vračanje k naravnim zdravilnim učinkom, ki jih ponuja lokalno sadje.

Možnosti uporabe danes

Skorš je lahko ponovno zanimiv za male pridelovalce in domače vrtičkarje. Drevo sicer raste počasi, a se oddolži z dolgo življenjsko dobo in skrbno izbranimi plodovi, ki imajo dodano vrednost. Iz njih je mogoče pripravljati domače likerje, marmelade, kompote ali pa jih preprosto pustiti, da umedijo, in jih uživati kot prigrizek, poln tradicije.

Zdravilna dediščina, ki ne zastara

Čeprav se danes zdi, da je skorš le zanimivost iz preteklosti, se njegova zdravilna moč kaže tudi v sodobnem življenju. V času, ko je veliko ljudi obremenjenih s prebavnimi težavami, je naravna pomoč, kot jo ponujajo skorševi plodovi, dragocena.

Morda res ni enostavno najti drevesa, ki bi obrodilo dovolj plodov za vsakodnevno rabo, a že majhna količina zadostuje za pripravo domačega pripravka ali napitka. V tem se skriva lepota – ni ga treba veliko, da začutimo moč tradicije in narave.

Zakaj si skorš zasluži prostor v prihodnosti?

Vsako drevo skorša, ki ga posadimo danes, je investicija v prihodnje rodove. Drevo ne obrodi takoj, a sčasoma prinese obilje plodov, ki jih lahko uporabimo na več načinov. Obenem prinaša senco, lepoto in občutek povezanosti z zgodovino.

Čeprav je skorš danes redkost, ima vse, kar je potrebno, da znova najde mesto v naših sadovnjakih in na mizah. Je opomnik, da je preteklost polna rešitev za težave sedanjosti. Treba jih je le ponovno odkriti.

Katera jabolka so najboljša za sušenje v sušilniku?

Objava Skorš – pozabljeno sadje, ki skriva zdravilno moč se je pojavila na Vse za moj dan.