Silvo Mesojedec po včerajšnji izpustitvi osumljenca ostro in brez olepševanja: Dovolj je korupcije in fars pravosodja (FOTO)

3 hours ago 25

ARTICLE AD

Dva primera. Dve mesti. Ena država. In eno vprašanje, ki visi v zraku vse glasneje: ali pravna država v Sloveniji sploh še deluje? Odprto pismo Silva Mesojedca ni le zapis jeze – je krik razočaranega državljana, ki pove na glas tisto, kar si mnogi že dolgo mislijo.

Ko fasada pade in ostane sistem

V Ljubljani, mestu, ki ga župan rad razglasi za »najlepše na svetu«, se za bleščečo podobo že leta nabirajo temni sumi. Oddaja Tarča je znova odprla temo domnevne korupcijske hobotnice, kjer naj bi brez političnega blagoslova obstalo vse, z njim pa se, kot pravijo pričevanja, odpirajo vrata, denarnice in luksuzni življenjski slogi. Penthouse stanovanja tam, kjer bi morali biti skupni prostori. Dovoljenja, ki so bila večkrat razveljavljena, a nato tiho izdana. Uradniki, ki naj bi bili po ugotovitvah tožilstva popolnoma podrejeni županu. Gotovina doma, kriptovalute, dragi rumi in eksotična potovanja. To niso več govorice, temveč opis sistema, ki se zdi samemu sebi nedotakljiv.

Novo mesto in zlom zdrave pameti

Na drugi strani države pa Novo mesto. Brutalen umor, storjen pred številnimi pričami. Policija ukrepa, sodišče odredi pripor, nato pa preobrat, ki je šokiral javnost: dokazov naj ne bi bilo dovolj. Stopnja suma pade. Osumljenec je prost. Župan Gregor Macedoni je dejal, da je sistem odpovedal. In imel je prav. A odprto pismo zahteva več kot ugotovitev. Zahteva dejanje. Poziv na vseslovenski protest v Ljubljani ni več radikalna ideja, temveč logična posledica dolgoletnega nabiranja jeze.

Dve plati istega kovanca

Elita, ki očitno stoji nad zakonom, in sistem, ki odpove, ko mora zaščititi navadne ljudi. Ko se sumi korupcije leta pometajo pod preprogo, zaupanje umre. Ko ni sodbe niti tam, kjer se zdi resnica očitna, pravna država izgubi smisel.

Zahteva po odgovornosti

Odprto pismo jasno zahteva: nadzor, odgovore in konec izgovorov. Vlada, pravosodje in policija niso opazovalci, ampak so odgovorni. Če besede ne bodo zalegle, bodo spregovorile ulice. Zaključek je jasen in boleč: država, kjer je vse naprodaj, razen odgovornosti, ni pravna država. In če se to ne spremeni, tišina ne bo več možnost.