Si vedel, da novo leto včasih sploh ni bilo 1. januarja? Naši predniki so ga zares slavili na ta dan

Vse okoli nas se decembra blešči – ulice, trgovine, reklame. Vendar večina sploh ne sluti, da so božični prazniki veliko več kot le iskrice na smrečicah. Imajo zgodbo. Starodavno, močno.

Preden je krščanstvo leta 336 našega štetja (poroča Britannica) določilo 25. december za praznovanje rojstva Jezusa Kristusa, so naši predniki slavili nekaj… precej bolj preprostega in hkrati veličastnega – rojstvo novega sonca.

Na severni polobli, kjer so dolge zime lahko pomenile razliko med preživetjem in smrtjo, je trenutek zimskega obrata nosil skoraj svet pomen. Po neskončnem temnem obdobju, ko je dan dan za dnem ugašal (in so ljudje lahko le nemočno opazovali), se je na nebu končno zgodilo nekaj čudežnega: sonce se je začelo vračati.

Zimski solsticij: ko je življenje spet zmagalo

Okoli 21. decembra – ko je sonce navidezno najšibkejše – se dan začne daljšati. Pravi majhen čudež narave. Starodavna ljudstva po vsej Evropi, od Skandinavcev do Keltov in Slovanov, so ta dogodek slavila kot ponovni začetek življenja.

Poletni obrat (21. junij) je pomenil začetek “padanja” sonca. Jesensko enakonočje (23. september) pa je bil zadnji klic, da sonce res tone v temo. Zimski solsticij? Upanje. Luč, ki spet najde pot.

Kračun, Božič in Koleda: besede, ki še vedno govorijo

Med Slovani je bil praznik poznan pod več imeni.

Kračun – pomeni bodisi “kratki” dan bodisi (po nekaterih teorijah) “prihod” (prim. latinsko adventus).

Koleda – izhaja iz slovanske besede kolo (krog, leto) in je pomenila čas koledovanja: obiskovanja domov, petja pesmi in voščil. To besedo poznamo še danes v pesmih (kolednice) in običajih.

In potem je tu še božič. Beseda je – presenetljivo – starejša od krščanstva. Temelji na korenu bog in priponi -ič, ki nakazuje sinovsko pripadnost (npr. Petrič – Petrov sin).

Božič torej pomeni “sin boga” – novega, malega sončnega boga, ki se rodi v najtemnejšem delu leta.

“Edini pravi koledar je tisti, ki gre v sožitju z naravo in živalmi,” je zapisano v eni od razprav med poznavalci starih običajev. Ne le lep rek – temveč pravilo preživetja.

Še danes najdemo sledi: kraji z imeni Kračun, tradicija koledovanja, celo simbolika sveč, ki se prižigajo na božični večer – vse to sega mnogo globlje od evangelijev.

13 mesecev – pravi ritem Lune

Če bi merili čas po naravi (in ne po ukazu papežev in cesarjev), bi bilo leto dolgo 13 mesecev po 28 dni. Tako narekuje naravni Lunin cikel, ki v povprečju traja 29,53 dneva. Številna staroselska ljudstva so uporabljala takšne koledarje – tudi ameriški staroselci, kot navaja Smithsonian Magazine.

Skupaj 364 dni – plus en “dan izven časa” za prehod. Elegantno. Logično. Popolnoma v sozvočju z naravo.

“Novo leto je bilo 1. aprila, ne 1. januarja,” opozarja eden izmed komentarjev starovercev. In res – v mnogih starodavnih kulturah je začetek leta sovpadal s pomladjo, z novim življenjem, z novimi začetki. 1. januar? Umirajoča narava. Zamrznjena zemlja.

In če pomislimo – ali ni absurdno, da danes praznujemo novo leto, ko se vse zdi najbolj mrtvo?

Kako so Rimljani in cerkev prestavili čas?

Ko je Rimski imperij želel poenotiti svoje ozemlje, so prilagodili koledar. Julij Cezar je uvedel julijanski koledar (45 pr. n. št.), ki je novo leto postavil na 1. januar – bolj iz političnih kot iz naravnih razlogov (poroča History Today).

Krščanstvo pa je, v prizadevanju za pokristjanjevanje poganov, zimski solsticij preprosto “prevzelo” – in ga preimenovalo v rojstvo Kristusa. Pametna poteza. Stare navade so se tako ohranile, le pod novimi imeni.

Danes vemo: nič ni bilo naključno.

Oklep želve na vratih – in opomin

“Pribil sem oklep želve na vrata, da imam koledar pri roki,” se pošali nekdo v pogovoru o starih koledarjih. In res – školjke, živalski oklepi, prastare kamnite strukture… vse to so bila “koledarska” orodja prednikov. Brez elektrike. Brez aplikacij. Le narava in nebo.

V Sloveniji najdemo številne ostanke teh starodavnih praks: stara ljudska pesem Koleda, kraji z imenom Kračun, celo v ikonografiji starega slovenskega cerkvenega slikarstva se še skrivajo simboli sončnih krogov in spirale.

In danes?

Decembrsko nakupovanje, ognjemeti, novoletne lučke… Seveda, lepo je. A – pod vsem tem bliščem – bije starodavno srce.

Morda nas ravno ob zimskem solsticiju – ko dan traja samo 8 ur in 45 minut v Ljubljani (podatki ARSO) – nekaj v nas še vedno spominja na strah pred temo. Na željo po svetlobi. Po začetku. Po ponovnem rojstvu.

Morda zato decembra na milijone ljudi spontano prižiga sveče. Srečanja ob ognju. Toplina sredi zime.

In ne, ni treba biti “staroverec” ali akademik, da začutimo nekaj globoko resničnega: življenje vedno najde pot. Celo – ali pa prav posebej – v temi.

---

Vir:

• Britannica (zgodovina božiča)
• Smithsonian Magazine (lunini koledarji staroselcev)
• History Today (julijanski koledar)
• ARSO (dolžina dneva v Sloveniji)

Pripravil: N. Z.

The post Si vedel, da novo leto včasih sploh ni bilo 1. januarja? Naši predniki so ga zares slavili na ta dan first appeared on NaDlani.si.