Sestra kraja in brat plagiat: Plagiatorstvo v popularni glasbi

Nedavno je sodnik v Braziliji izdal sodbo, da se pesem britanske pop zvezdnice Adele Million Years Ago umakne po vsem svetu, vključno s stranmi s pretočnimi vsebinami. Šlo naj bi za plagiat skladbe brazilskega skladatelja Toninha Geraesa. Ni redkost, da se brazilska glasba kopira za skladanje mednarodnih uspešnic. 

Ustvarjati glasbo brez tujih vplivov, brez kopiranja, je danes skorajda nemogoče. V sodobni glasbi je tako imenovano »semplanje«, uporaba kratkih izsekov drugih pesmi v svoji lastni, postalo normalen ustvarjalni proces. Z uveljavljanjem kapitalizma in industrijske glasbene produkcije se je uveljavilo avtorsko pravo, ki je izvor vseh sporov okoli plagiatorstva. Dokler avtorske pravice niso postale velik posel, so na iste napeve naredili veliko »različnih« pesmi ali pa so na ista besedila dodali različne melodije. 

Ena od opredelitev plagiatorstva pravi, da pesem velja za plagiat, kadar je osem taktov skladbe identičnih v melodiji in harmoniji. Laike najbolj zmede in zavede pojem »stilska kopija«, ki nima zveze s plagiatom. Dva posnetka lahko zvenita tako rekoč identično, vsebujeta enak zvok bobnov, enak aranžma, enake odmeve na vokalu, zaradi česar bi lahko vsak laik trdil, da gre za plagiat, pa to sploh ne drži. V nekaterih takšnih primerih pa sodišče odloči, da vendarle gre za plagiat. Recimo primer Ob-La-Di, Ob-La-Da, skladbe, za katero je Paul McCartney trdil, da je njen avtor. Njegovi odvetniki so pritrjevali, da gre za »generično frazo«, komisija pa je na podlagi enega samega specifičnega okrasnega tona ugotovila, da gre za plagiat. Sodniku je bilo nerodno (McCartney je bil že slaven) in je prvič v zgodovini uporabil frazo »nezavedni plagiat«. Zadeva se je končala pred končno razsodbo, saj je izvorni avtor prejel zajetno finančno nadomestilo.

Pri nas je znan zaplet s skladbo Na božično noč skupine Pop Design iz leta 1989, pod katero sta se podpisala Tone Košmrlj kot avtor glasbe in Miran Rudan kot avtor besedila. To naj bi storila, ker niso vedeli, kdo je izvirni avtor. Napisala sta jo Nemca Grant Stevens in Micki Meuser leta 1987 za skupino The Window Speaks. Avtorja sta trdila, da je slovenska Na božično noč prekopirana skladba Man of the World. Ob razkritju je Košmrlj za Delo povedal, da so si to skladbo izposodili, ker »smo to pesem slišali in jo posneli. Takrat je bila taka praksa v navadi. Morda ne razumete razlike med krajo in plagiatom. Ne gre za to, da bi koga okradli, ampak je to priredba, za katero nismo mogli najti avtorja.« Rudan je bil vpleten v še en plagiat oziroma »reinterpretacijo pesmi« – njegova Laure ni več je bila v devetdesetih letih velika uspešnica, a je bila v bistvu samo poslovenjena različica pesmi Laura non c’è italijanskega popzvezdnika Neka. Ta je Rudanu zagrozil s tožbo, saj naj bi se Slovenec pod pesem podpisal kot edini avtor, in od njega zahteval kar precejšnjo odškodnino (govorilo se je o pol milijona takratnih mark), a sta se očitno izvajalca nekako dogovorila, saj se skladba pri nas še vedno vrti.

Kadar gre za kršitve moralnih avtorskih pravic, lahko ukrepa le avtor sam. Vsak avtor mora torej sam poskrbeti za svoje pravice. Načeloma je dovolj, da samo zatrdi, da je neko delo njegovo. Vseeno je koristno, da se obrne tudi na Avtorsko agencijo Slovenije, kjer mu za določeno delo izdajo potrdilo. Edina pristojna državna institucija za izvedbo postopka ugotovitve, ali gre za plagiat, je sodišče. To na podlagi materialnih dokazov, ki jih izvedejo zapriseženi strokovnjaki za področje glasbe, ugotovi, ali je skladba dejansko plagiat. Čeprav se SAZAS na svoji uradni spletni strani predstavlja kot Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije, združenje nima pristojnosti ugotavljanja plagiatorstva avtorskega dela. Sodišče od SAZAS lahko le pridobi informacijo, kako so skladbe prijavljene, in podatek o višini nadomestila, ki ga je avtorsko delo ustvarilo v tem času. Na tej osnovi lahko določi materialno odškodnino avtorjem, ki so delo ustvarili oziroma so imetniki pravice.

Avtor, ki sumi, da so mu bile kršene avtorske pravice, lahko izbira med različnimi vrstami ukrepov – civilnimi, kazenskimi ali upravnimi. Lahko torej zahteva prepoved kršitve (ali z drugimi besedami – prepoved predvajanja skladbe), povrnitev škode (torej sredstev, ki jih je »lažni« avtor dobil na podlagi tega, da je neko delo predstavljal kot svoje) in tudi civilno kazen. Pravi avtor lahko namreč od tistega, ki je kršil njegove avtorske pravice, zahteva tudi civilno odškodnino, ki pa lahko znaša tudi 200 odstotkov višine povzročene škode, kadar gre za namerno kršeno pravico ali izrazito malomarnost.

Ker se primeri plagiatorstva pojavljajo neprenehoma, se verjetno nikoli ne bodo ustavili. Do takrat pa se lahko sprašujete, ali vam je bolj pri srcu Od višine se zvrti ali Up Where We Belong, V meni je California ali Never Say Goodbye, Plašč ljubezni ali The Real Thing ali kaj drugega.

Simon Smole