Rok Kuzman: Stena ali steber?

V zgodovini arhitekture sta si stena in steber izmenjevali konstrukcijsko vlogo. Med grško antiko so bili glavni konstrukcijski elementi stebri, stene pa so bile nenosilne. Kasneje je masivni zid starim Rimljanom omogočil grajenje kupol in ločnih konstrukcij. V renesansi zid ohranja svojo vlogo, stebri, ki so le likovni element, spojeni s stenami, pa le vizualno dematerializirajo zid. Eden večjih preskokov se zgodi v času baroka, ko se steber »odlepi« od zidu in spet postane samostojni konstrukcijski element. Zaradi tega lahko postane stena tanjša in postopoma, do modernizma, popolnoma izgine zaradi uporabe novih materialov.

S testiranjem, koliko lahko steno iz zbite zemlje dematerializiramo, smo se v Parku preročišč ukvarjali prejšnje leto. Poskušali smo dokazati, da je iz zbite zemlje (s pravo mešanico in armaturo) mogoče graditi tudi stebre. To nam je uspelo, a smo ugotovili, da z odvzemanjem volumna gradnja iz zemlje izgubi svoje pozitivne lastnosti. Če je zastavljena pravilno, je namreč nosilna brez uporabe armature in termoizolativna brez uporabe toplotne izolacije.

Pri letošnjem projektu bi lahko kdo pomislil, da smo stopili korak nazaj, saj velja zid za manj zahteven element gradnje. A po drugi strani gre za bolj iskreno formo.

Kljub temu da zbijanje zemlje zame ni bilo nekaj novega, je bila izkušnja gradnje zidu popolnoma drugačna kot izkušnja grajenja stebrov. Zaradi razlike v volumnu elementov je letošnji zid zahteval veliko več napora. Na prejšnji delavnici smo skoraj vsak dan razopažili vsaj po en steber, letos pa le zid ob koncu tedna. Zato je bilo pričakovanje in zadovoljstvo, ko smo videli, da zid stoji, veliko večje.

Lepota gradnje iz zbite zemlje je, da je le-ta ena najstarejših arhitekturnih praks, ki hkrati ostaja presenetljivo sodobna. Njena moč je v tem, da ne skriva svojega izvora. Steber iz zbite zemlje pa pomeni nekaj še bolj krhkega. Postaviti vertikalno nosilno točko iz prsti, ki je sama po sebi sipka in razpadajoča, je simbolna gesta zaupanja. To je arhitekturna vera, da se iz materiala, ki ga navadno povezujemo z minljivostjo, lahko rodi stabilnost. Steber iz zemlje ni triumfalna kolonada iz marmorja, temveč tihi dokaz, da je mogoče celo iz minljive snovi ustvariti nosilnost.

Veselim se gradnje naslednjih dveh zidov, ki bosta delala družbo našemu, verjetno zadnjemu ročno zbitemu. Predvsem pa se veselim, kaj vse bo možno dokazati s paviljonom, ki smo ga začeli postavljati na avgustovski delavnici. Upam, da po paviljonu iz treh zidov pride na vrsto paviljon, ki bo steber in steno v svoji zasnovi združil in pokazal, kakšen prostor lahko tako nastane.

Napisal: Rok Kuzman
Foto: Janez Marolt