ROG Xbox Ally X: Izvrsten ročni igričarski PC, ne še idealen »Xbox«

Po dveh »generacijah« ročne igralne konzole ROG Ally se je Asus vendarle povezal z Microsoftom v želji izboljšati izkušnjo. Prej je namreč zgolj vzel operacijski sistem Windows, zmanjšal prenosni računalnik na »mobilnega« in se tu tudi ustavil. Zdaj imamo z Xbox Ally (X) končno na voljo nekaj ustrezno prilagojenega, čeravno še ne dovolj izpiljenega.

Uporaba sistema Windows na kakršni koli napravi, še toliko bolj pa taki z majhnim zaslonom, z igričarskega vidika predstavlja tako priložnost kot tudi neizbežne kompromise. Po eni strani je na voljo ogromno iger, možnih hardverskih kombinacij in fleksibilnosti, po drugi strani pa uporaba ni najbolj intuitivna, vsekakor niti blizu enostavnosti pravih (vendar »zaprtih« konzol), in poganjanje namizja na sedmih palcih diagonale vse skupaj še poslabša. Zato je bilo treba glede tega nekaj ukreniti, sicer je bila celotna kategorija v nevarnosti, da počasi zvodeni.

Recept je sicer v osnovi še vedno enak, kot ga poznamo že od prvega Steamdecka in drugih podobnih naprav naprej. Osnova je mini PC z AMD-jevim procesorjem (nekateri proizvajalci sicer prisegajo na Intelove), vgrajen je solidno velik zaslon, ki bi bil lahko tudi večji (in morda OLED), ob strani pa se zadeva iz »škatle« spremeni v igralni krmilnik. Znova je precej velika in debela, so pa držali krmilnika preoblikovali, da sta bolj v slogu tistega pravega za Xbox, s tem pa tudi prijetnejši kot sta bili prejšnji konzoli brez »izrastkov«. Testirali smo zmogljivejšo različico X in ta je res obetavna, koliko manj nabrita je osnovna, žal ne morem povedati.

Konzola, če ji lahko tako rečemo, omogoča dva načina delovanja operacijskega sistema, kar je tudi njena glavna razlikovalna prednost v primerjavi s prejšnjimi modeli Ally in tudi drugimi podobnimi izdelki. Mogoče bi lahko rekel, da se v tem pogledu zgleduje po Steamdecku. Lahko se namreč zažene v celozaslonski Xbox, pri čemer ne naloži namizja in mnogih zalednih procesov, s čimer varčuje pri porabi pomnilnika in obremenjevanju procesorja. Z dolgim pritiskom na tipko »Xbox« (ali podrsanjem od spodnjega roba, da se odpre zaganjalnik) je mogoče preklopiti v namizje, ki naloži manjkajoče zadeve (za preklop nazaj je treba izvesti vnovični zagon), toda to razlikovanje se je pojavilo šele z eno od posodobitev sistema Windows, pred tem se je naprava zaganjala v polno namizje in odpirala aplikacijo Xbox. Poskrbite torej, da vse posodobite in da se naprava res zažene, kot je mišljeno, preden se lotite igranja. Poganjali boste seveda igre za PC, res pa je, da vam v Microsoftovi trgovini pri mnogih nakup omogoča igranje na obeh platformah.

Namen je jasen, ponuditi vmesnik, prilagojen za manjši zaslon in za upravljanje s krmilnikom, ne s kazalko miške. Vmesnik je pregleden, ni pa zelo optimiziran niti intuitiven. Elementi se mi zdijo preveliki in primer neintuitivnosti je razdelek Moje igre, kjer uporabnik pričakuje seznam iger, ki jih ima v lasti oz. so na voljo na namestitev. Toda med filtri, kot so Nameščeno, V lasti in drugi, ne preklaplja, temveč so vklopljeni, dokler jih ne izklopi. Tako se ne da z enim klikom priti do omenjenega seznama. Poleg tega na žalost tudi na strani Xboxa sistem da prepogosto vedeti, da je to še vedno Windows s preobleko in nič drugega. Primer je, ko se igra prvič zažene, saj se čeznjo izriše plavajoče okno požarnega zidu, v katerem je treba igri potrditi dostop do brezžičnega omrežja. Razumem namen, nikakor pa izvedbe. Če igro prvič zaženete iz namizja, boste dobili še okno za vpis v uporabniški račun (Microsoft), čeprav bi pričakovali, da smo tako ali tako vpisani.

V osnovi so v Xbox-u prikazane igre iz Microsoftove trgovine in iz naročniške storitve Game Pass. Toda notri so lahko tudi naslovi iz trgovin Steam, EA Store in drugih, le da je treba aplikacije zanje vzpostaviti in igre naložiti na namizju, potem pa se lahko vrnete v osnovno okolje konzole in jih zaganjate od tam. Še ena dvojnost, ki ni opravljena najbolje, a na koncu deluje.

Naprava v vsakem primeru zelo dobro opravlja svoje osnovno poslanstvo. Procesor je opazno bolj zmogljiv od predhodnikov v podobnih konzolah, saj sem v večini iger brez kakšnega posebnega zniževanja podrobnosti ali celo ločljivosti – zaslon predpostavlja polno visoko ločljivost – dosegal 60 sličic na sekundo (fps) in več, kar štejemo kot tisto mejo za tekočo izkušnjo. V manj zahtevnih ali z nekaj odrekanja pri grafični podobi, vedno je na voljo zviševanje ločljivosti FSR, se da brez težav poganjati igre s 100+ fps. Na voljo so trije glavni profili delovanja – tih (Silent) s 13 W moči, zmogljiv (Performance, 17 W) in Turbo (25 W). Slednji se samodejno vklopi, če napravo priključite na napajanje, sicer bo privzeto v uporabi srednji, ki je tudi najbolj smiseln. Skoki med njimi so sicer pri povečanju sličic na sekundo nekje med 15 in 25 odstotki. Če določena igra zahteva zelo veliko, bo zanjo nujen način Turbo, sicer ne.

Zanimive so seveda razlike med delovanjem v okolju Xbox in polnem namizju. Prvo bi v teoriji morali prinesti več zmogljivosti za igro, ker računalnik ne poganja ali vzdržuje še obilice drugih zadev. Razlike vsekakor so, vendar zelo nihajo od igre do igre in glede na okoliščine. Rekel bi, da je prirastek v sličicah na sekundo nekje med 5 in tudi 20 ali celo 25 odstotki. Denimo manj zahtevna igra Hi-Fi Rush je kazala večje razlike, nekoliko zahtevnejša Forza Horizon 5 manjše, še kaj bolj obremenilnega, denimo Cyberpunk 2077 pa le kakšen »fps« več. Zdi se, da se tudi najbolj pozna v srednjem profilu Performance, v najvišjem profilu Turbo je prirastek manjši, v najnižjem Silent pa nekje vmes. Morda ravno dovolj velik, da je ta profil uporaben, saj je res bistveno tišji in hkrati porablja manj baterije, obenem pa v mnogih igrah še vedno nudi več kot samo zadovoljivo igralno izkušnjo.

Zaslon konzole je dovolj lep in odziven za prijetno igranje, a sem vseeno malce pogrešal sijoče barve in prave črnine OLED-a v Steamdecku. Velikost je za določene igre povsem v redu, pri drugih, primer je denimo omenjena Forza, pa sem pri zelo hitrem dogajanju preprosto preslabo videl določene elemente (denimo skale ob progi), zato se ne bi branil nekaj večje diagonale, prostor zanjo je. Zvok je dober in zelo glasen. Pravzaprav preglasen, lahko še pri zelo nizki vrednosti (okrog 10 odstotkov).

Od dveh priključkov USB-C je eden vrste Thunderbolt 4 in nanj sem priključil televizor, pri čemer je konzola takoj poslala sliko nanj in tudi izkoriščala njegovo zmožnost prikazovanja hitrega in spremenljivega osveževanja (prav tako do 120 fps). Ni pa televizor prepoznal naprave kot igralne konzole, da bi aktiviral igralno pasico. Če priklop izvedete v načinu Xbox, bo tudi upravljanje delovalo dokaj v redu. Če priklopite iz namizja, pa zraven rabite vsaj še miško in ločljivost se bo privzeto nastavila na 4K, kar v igrah sicer izgleda fantastično, toda tekle bodo z manj 30 fps. Za tako priklapljanje rabite dovolj dolg kabel, sicer boste igrali skoraj z nosom v zaslonu in s precej slabim pregledom nad dogajanjem.

Velika omenitev tovrstnih pripomočkov je v