Robert Dolinar: Upanje otroka

Podstreha starega župnišča. V povojnem času stanovanje za vaške učitelje in njihove družine, do nedavnega pomožni prostori za shrambo in sušenje perila. Danes po starem lesenem stopnišču pridemo v sosledje treh tihih, preprostih sob. Iz veže skozi dvoje vratnih odprtin uzremo torzo dečka, sedečega na horizontalnem tramu križa, ki se pne čez steno. Krhko ravnovesje, ki drži svet.

Do ideje o ureditvi hišne kapele na podstrehi župnišča v Cerkljah na Gorenjskem je prišlo v zimskih dneh prvega koronskega obdobja, ko je bilo prazne cerkve nesmiselno ogrevati. Ker se je župnika močno dotaknila kapela v domu duhovnih vaj pri sv. Jožefu v Ljubljani, je k oblikovanju »korona kapele« povabil njenega avtorja, arhitekta Roberta Dolinarja. Prostori so bili očiščeni, utrdili so konstrukcijo in izolirali streho . V izpraznjeni prostor je vstopil arhitekt, ki pojasni, da je bilo vodilo njegove zasnove povezati prostore v nekakšno pot od stopnišča prek pogovorne sobe z zakristijo do kapele. »To je vse, kar je bilo v liturgičnem smislu potrebno, ostal je samo izziv, kako vse skupaj postaviti v pravilna razmerja.«

Temeljno vlogo v arhitekturni kompoziciji kapele imajo, kot je za Dolinarja značilno, materiali in njihova obdelava. Ker se župnija nahaja tik pod gorami, je bila logična navezava na tradicionalna gradiva alpskega prostora: smrekov les in apneni omet. Te preproste sestavine se v arhitektovi zmesi vernakularnih tehnik in avtorskega pristopa oplemenitijo in pretvorijo v gradnike prostora svetega. Kot razloži umetnik, pomeni njegov pristop neprestano opazovanje narave ter raziskovanje izraznih možnosti in oblikotvornosti materialov. Tako je tudi vmešavanje pšenice v apneno maso, s katero je oblekel leseni oltar, del preizkušanja naravnih gradiv, ki pa se obenem poveže s krščansko simboliko kruha, najbolj jasno izraženo v polnem žitnem klasu, vdelanem v oltarni slop.

Poleg motrenja narave je tu tudi dialog s predhodniki: »V procesu gradnje sem med odmori pogledoval skozi okno na pokopališče, ki ga je uredil Plečnik, ob večerih pa sem šel v cerkev, ki je prav tako zaznamovana s Plečnikovimi intervencijami. Tudi s tega vidika izbira materialov ni bila težka. Teža odgovornosti pa večja …«

V kapeli je poleg oltarja samo nekaj bistvenih elementov sakralnega prostora. Čez celotno desno steno se pne preprost, surovo obdelan lesen križ brez korpusa. Simboliko daritve na križu prevzema tabernakelj v obliki preproste lesene hišice z režo – kot bi bila vratca s sulico prebodena …

Toda povsem brez tradicionalne sakralne figuralike kapela ni. Več let je vrh omare v župnijski pisarni čepel leseni baročni kip – tako se je zdelo – angela. Pogled strokovnjaka pa je razkril, da gre pravzaprav za plastiko Jezusa otroka v anatomsko natančno posneti pozi t. i. asimetričnega toničnega vratnega refleksa, značilnega za dojenčke. Misel, ki je avtorja vodila do umestitve kipa na prečko križa (je tudi to dinamično ravnovesje odmev Plečnika?) najbolje povzame sam:

»Kip je kot živ in namesto v klasične jasli smo ga umestili na križ nove kapele. Torej na mesto, kjer običajno visi mrtvi Kristus in kjer, kot pravijo stari duhovni pisatelji, ležimo vsi ljudje. Memento mori. Korona in vsesplošni strah pred neznano prihodnostjo. Z naročnikom sva se zavedala, da se s tako umestitvijo v teološko-liturgičnem smislu nahajava na spolzkem terenu. Tu pa Jezus – dete, sedeče na Križu, ki v kompozicijo prinaša dinamiko, mladost, igrivost. Upanje otroka, pred katerim je še vse življenje – Če ne postanete kot otroci … Tako smo poskusili povezati različne čase, hkrati pa se odzvati na dani trenutek. Mislim, da je tudi naloga arhitekture, da nam pomaga iskati smisel …«

Ime projekta: Kapela
Avtor projekta: Robert Dolinar
Investitor: Župnija Cerklje na Gorenjskem
Lokacija: Cerklje na Gorenjskem
Leto načrtovanja: 2020–21
Leto izvedbe: 2021

Površina: Veža, sprejemna soba in kapela: vsaka 16 m²
Skupaj: 48 m²
Izvajalci: Mizarstvo Mušič, Slavko Struna, domači mojstri in Robert Dolinar

Foto: Jana Jocif
Napisal: Luka Jerman