»Drži gobec in delaj naprej«

Ko je Jože Plečnik načrtoval svoje projekte, ti niso bili vsi sprejeti z nekritičnim občudovanjem, kot se nam danes, glede na njegovo slavo, morda zdi. Živel je v viharnem obdobju prehoda v moderno družbo, obdobju rojstva modernizma v arhitekturi. Duh časa se je obračal v novo smer, ki naj bi prekinila s staro in si zamislila novo, boljšo, moderno arhitekturo. Nad Plečnikovimi načrti, ki temu toku niso sledili, so se mnogi posmehljivo muzali.

Anekdota pravi, da so Plečnikovi študenti na mizi v risalnici kot po naključju pozabili knjigo Augusta Perreta, enega vodilnih modernistov, h kateremu so na prakso v Pariz hodili tudi progresivni slovenski študenti. S to gesto naj bi mladi arhitekti izzvali konservativnega Plečnika. Knjiga se je po nekaj dneh vrnila na mizo s Plečnikovim pripisom: »Maul halten und weiter dienen.« Ob tem naj bi izjavil, da tega, kar zna Perret, Plečnik ne zna, tega, kar zna Plečnik, pa Perret ne zna. Plečnik se ni podrejal tujim idejam in ni kopiral drugih. Bil je samosvoj, predan arhitekturi.

»Drži gobec in delaj naprej« je izjava, ki jo danes lahko zasledimo v različnih interpretacijah. Plečnik je tako kot denimo Edvard Ravnikar, njegov naslednik v času, ne pa v idejah, postal referenčna osebnost. Kot je delovanje Ravnikarja opisal njegov sin Edo iz biroja Ambient: arhitektova osebnost v javnem razumevanju posthumno postane prazna lupina, podvržena nemilosti interpretacij različnih političnih in družbeno-kulturnih agend.

Plečnikovo izjavo nekateri postavljajo v kontekst ponižnega delovnega razmerja, pri katerem arhitekt naročniku oziroma plačniku ne zna postaviti mej in strahoma pristaja na izkoriščanje. A to je zgrešena interpretacija.

Bistvo izjave je ravno v nasprotnem: v brezmejni moči ustvarjanja, ki nadomesti potrebo po moraliziranju. Ustvarjalna sila, kakršna zaznamuje največje arhitekte in velike umetnike, znanstvenike, inovatorje, podjetnike, je zmožnost, da iz nič ustvarijo nekaj, kar spreminja svet. Ta sila je ponižna pred veličino lastne transformativne moči. Pomeni redko sposobnost, da se ustvarjalec nečemu povsem preda, posveti, pri čemer se marsičemu odpove. Pomeni osredotočenost na lastno pot in na to, kaj lahko ustvariš z iskreno predanostjo oziroma kaj lahko spremeniš na bolje. Pomeni vzpodbudo, da najdeš svoj poklic in pogum, da mu slediš, četudi pomeni pot v neznano. Plečnikova izjava »Drži gobec in delaj naprej« pomeni nasprotje poze, ki jo danes lahko zasledimo vsepovsod in je postala celo mainstream politični narativ: »Počitek je upor.«

Delo danes ni vrednota. Razumljeno je kot nekaj, pred čimer nas mora država zaščititi. Kdor preveč dela, se samoizkorišča. Delodajalci so, če spremljamo politiko in medije, večkrat obravnavani kot kapitalistični izkoriščevalci, delavci pa kot njihove žrtve. Takšni predsodki so pripeljali do uvedbe »štempljanja«, »pravice do odklopa«, tiskanja računov in naposled do vedno višjih davkov. Zato se ustanavljajo bogato financirani centri, ki naš skupni, javni denar po izboru nekaj lastnih, politično primernih »strokovnih« žirantov, delijo izbrancem. Tudi stroka ima politično agendo. Če spremljate imena različnih strokovnih komisij, lahko ugotovite, da gre za omejen, ozek krog somišljenikov.

Videti je, da dela ne cenimo. Namesto možnosti svobodnega trga imamo protiustvarjalen, netransparenten, ideološko obarvan trg subvencij. Namesto da bi država spodbujala pogoje za raznoliko ustvarjalnost, ustvarja nelojalno konkurenco s subvencioniranjem nekaterih politično ali interesno primernih posameznikov.

Nič ni narobe s počitkom. Vsi potrebujemo tudi nedelje. Potrebujemo oddih, distanco, kritiko, igro, humor, tudi parodijo. Prostodušno veselje. Spomnimo se umetniških intervencij Mladena Stilinovića in njegovo serijo fotografij spečega umetnika z naslovom Umetnik na delu, ki ironizira stereotip lenega umetnika. Bistvo je v ravnotežju. V smislu. Kdor ga najde, ne čuti potrebe po moraliziranju ali fanatizmu. Tako razumem Plečnikovo misel.

Če je Plečnik živel v obdobju prehoda v modernizem, smo danes priča veliko večji družbeni spremembi. Umetna inteligenca ključno spreminja delo, naša življenja, naš svet. Mnoga delovna mesta bodo postala odvečna. Bo to prineslo še več nesmiselnega moraliziranja, še več in še višje subvencij za nekatere in več birokracije za druge?

Sodobno rešitev je predlagala Snežana Šušteršič: univerzalni temeljni dohodek (UTD), poznan že v antiki. Ta bi socialne transferje zamenjal z enakim zneskom za vse in bi omogočal minimalno dostojno življenje, nato pa bi vsak lahko svobodno ustvarjal. A vplivne skupine – oblast, delodajalci, sindikati – nimajo interesa za UTD, saj bi finančna varnost posameznikom dala več svobode, zmanjšala manevrski prostor za politične točke in delodajalce prisilila v boljše gospodarjenje. UTD bi spodrezal moč oblasti, ki bi morala namesto prerazdeljevanja ponuditi odgovorno strategijo za prihodnost.

Osebno si želim ureditev z nizkimi davki, učinkovitim javnim servisom, visoko osebno odgovornostjo in svobodo. Možnost, da delaš, kar te izpolnjuje in s čimer lahko malce pripomoreš k spremembi na bolje. Možnost ustvarjanja brez stalnega političnega izrekanja, obsojanja ali pozicioniranja. Tako razumem Plečnikovo izjavo: drži gobec in služi naprej – tistemu, kar te dela živega.

Napisala: Nina Granda

Naslovna slika: Mladen Stilinović: Umetnik na delu (Artist at Work)