Kako okolje v resnici vpliva na skupnosti?

Okolje vpliva na skupnosti tako, da tiho ureja zdravje ljudi, njihov vsakdanji ritem, občutek varnosti in celo to, ali se med seboj še zmorejo slišati. Ko je zrak slab, voda vprašljiva ali vročina nevzdržna, skupnost ne trpi le fizično začne se spreminjati, kdo lahko sodeluje, kdo odpade in kje nastanejo razpoke. V praksi to pomeni: okoljski pogoji lahko ljudi povežejo v solidarnosti, lahko pa jih tudi razdelijo po ulicah, dohodkih in možnostih.

Zakaj okolje sploh “piše” pravila skupnosti?

Ker je okolje osnova vsega, kar skupnost počne: dela, se uči, skrbi za otroke, se druži, skrbi za starejše. Evropska in globalna strokovna poročila o podnebnih vplivih že nekaj let poudarjajo, da podnebne spremembe in degradacija okolja ne prizadeneta le narave, ampak tudi “človeške sisteme” od infrastrukture do zdravja in socialne stabilnosti. IPCC to obravnava kot vprašanje ranljivosti in prilagajanja družb, ne le kot merjenje temperatur. Skupnost je kot mreža: če se začnejo trgati niti (bolezni, izpadi storitev, stres, gospodarski šoki), se spremeni tudi, kako ljudje drug na drugega računajo.

Foto: Onesnaženost zraka Vir: Freepik

Kako okolje vpliva na odnose med ljudmi?

Najprej zadene zdravje in to ni stvar “posameznika”, ampak celotnega kraja. Ko je zrak slab, se posledice ne ustavijo pri kašlju ali utrujenosti: več je obiskov pri zdravniku, več izostankov z dela in iz šole, manj je časa zunaj in več je skrbi doma. Slovenski pregledi o povezavi med okoljem in zdravjem opozarjajo, da so koncentracije delcev PM10 pri nas pogosto višje, kot bi si želeli po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije, dolgotrajna izpostavljenost pa je povezana z večjim tveganjem za bolezni dihal in srčno-žilne zaplete. V praksi to pomeni, da slab zrak počasi, a vztrajno obremenjuje tudi odnose in ritem skupnosti od igrišč do čakalnic.

Pri vodi je zgodba podobna, le da bolj “žre” zaupanje. V Sloveniji se približno 95 % prebivalcev oskrbuje iz večjih vodovodnih sistemov, kjer se kakovost redno spremlja, problem pa so predvsem manjša oskrbovalna območja, kjer se pojavlja fekalna onesnaženost. Ko enkrat skupnost začne dvomiti v osnovno vodo iz pipe se spremeni vsakdan: od šole in vrtca do skrbi za starejše. Hrup je tretji, pogosto spregledan dejavnik. Ni “samo nadloga”; je kronična obremenitev, ki znižuje kakovost spanja, krepi stres in sčasoma vpliva na zdravje posledice pa nosi celotna skupnost, ne le posameznik.

Kdaj se okoljski problem spremeni v družbeni prelom?

Takrat, ko udari neenakomerno in ko traja dovolj dolgo, da ljudje začnejo spreminjati navade ali odhajati. Evropska agencija za okolje (EEA) že več let opozarja, da so skupnosti z nižjimi dohodki in nižjo izobrazbo praviloma bolj izpostavljene onesnaženju zraka, vode in hrupu ter tudi posledicam podnebnih sprememb pogosto več tveganjem hkrati. Pomembna je tudi “tiha” dimenzija: občutek, da je nek del kraja stalno zapostavljen. To načne pripadnost in poveča jezo še posebej, če ljudje vidijo, da drugje iste težave rešujejo hitreje.

Foto: Reka ob mestu Vir: Freepik

Ali okolje zmanjšuje ali poglablja neenakosti?

Deloma, a ne dovolj in predvsem ne povsod. EEA v analizi neenakosti, povezane z izpostavljenostjo finim delcem (PM2.5), ugotavlja, da za zdaj ni zaznati pomembnega napredka pri zmanjševanju okoljskih neenakosti, povezanih z onesnaženostjo zraka, vsaj kratkoročno. To je ključno za razumevanje skupnosti: če se povprečje izboljšuje, žepi slabih razmer pa ostajajo, se nezaupanje lahko celo poglobi ker “uradno je bolje”, ljudem pa ni.

Kaj če ukrepe delamo pravilno ali pa narobe?

Ukrepi lahko skupnost pozdravijo, lahko pa jo nehote premešajo do neprepoznavnosti.

Kdaj DA:
Ko so rešitve načrtovane skupaj z ljudmi in rešujejo realne potrebe: senčenje in hlajenje javnih prostorov ob vročinskih valovih, varne poti za pešce, zmanjšanje prometa v bližini šol, zaščita pred poplavami, ki ne preloži tveganja na sosednjo vas.

Kdaj NE:
Ko so “zeleni” projekti izvedeni brez socialne logike. Lepo urejen park ali prenovljena soseska lahko dvigne cene najemnin in izrine stare prebivalce skupnost sicer dobi lepšo fasado, izgubi pa ljudi, mreže pomoči in zgodovinski spomin kraja. Tudi protipoplavni ukrepi, ki se razumejo kot birokratska obveznost, ne kot zaščita ljudi, pogosto pustijo občutek, da je nekdo odločil “namesto nas”.

Kako je to videti v Sloveniji, ko pride do skrajnosti?

Najbolj nazorno pri nesrečah. Poplave avgusta 2023 so bile okoljski dogodek, a njihov odmev je bil predvsem skupnosten: država navaja, da je bilo v aplikaciji Poplave 2023 zabeleženih okoli 35.000 ponudb pomoči (prostovoljno delo, storitve, material), zbrane so bile tudi večmilijonske donacije. To je primer, kako lahko okoljski šok sproži solidarnost a hkrati pokaže, kako drag je izpad normalnega življenja in kako dolga je pot do obnove.

Foto: Onesnaženo okolje Vir: Freepik

Kaj je pri tem najbolj trdovratni mit?

Mit: “Okolje je tema za naravovarstvenike, skupnost pa za socialo.”
Dejstvo: kakovost zraka, vode, hrup, vročina in nesreče so socialna politika v praksi ker odločajo, kdo zboli, kdo ima stroške, kdo lahko ostane in kdo mora oditi. Tudi evropski vrhovi politike to vse pogosteje povezujejo z vprašanjem pravičnosti: izvršna direktorica EEA Leena Ylä-Mononen je v okviru razprav o ničelnem onesnaževanju opozorila, da so razlike v izpostavljenosti in posledicah onesnaževanja realne ter da so potrebni hitrejši ukrepi na ključnih področjih, kot so hrup, plastika in hranila.

Kaj si je smiselno zapomniti, ko razmišljamo o svoji skupnosti?

Okolje vpliva na skupnosti najbolj takrat, ko postane neenakomerno porazdeljeno breme. Dobra novica je, da se učinki pogosto dajo ublažiti a le, če so ukrepi hkrati tehnični in socialni: ščitijo zdravje, ohranjajo dostopnost bivanja in krepijo zaupanje, da nihče ne ostane sam.

Pripravil: L. H.
Vir: Evropska agencija za okolje, Medvladni panel za podnebne spremembe, Agencija Republike Slovenije za okolje, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Vlada Republike Slovenije

The post Kako okolje v resnici vpliva na skupnosti? first appeared on NaDlani.si.