Režiser Tomi Janežič za STA: Dodekalogija je hommage mestu, v katerem sem odraščal (intervju)

Gledališki režiser Tomi Janežič v sklopu Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025 Nova Gorica-Gorica pripravlja serijo 12 gledaliških predstav Dodekalogija 1972-1983. Prva je premiero doživela januarja, zadnja bo izvedena decembra. Kot je povedal v pogovoru za STA, je bil projekt predvsem logističen oziroma produkcijsko-organizacijski izziv.

Dodekalogijo, ki je največji umetniški projekt EPK Nova Gorica-Gorica, zamejujeta letnici 1972 in 1983. Zakaj ti letnici?

Označujeta obdobje odraščanja, ki sem ga preživel v Novi Gorici, sicer pa sta pomenljivi iz več razlogov, ki postanejo jasni v zgodbah Dodekalogije. To obdobje je bilo tudi zelo pomembno za Novo Gorico, ki se je takrat na nek način konstituirala kot mesto. Veliko se je gradilo, stadion, ob katerem sem odraščal, je dobil pomembno funkcijo. Zgrajen je bil kompleks Argonavti, pri katerem je sodelovala umetniška skupina OHO, začel se je Pohod prijateljstva in povezovanje obeh mest. Danes se mi zdi zanimivo na tisti čas pogledati z zdajšnjimi očmi.

Po delovanju v tujini ste se pred slabim desetletjem vrnili v Slovenijo in na oder postavili predstavi še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči. O vrnitvi ste v pogovoru za STA med drugim povedali, da je bilo vabilo Goranja Injaca iz Slovenskega mladinskega gledališča za vas “posebno, ker ni bilo samoumevno” ter da ste razumeli, “zakaj vas vabi, kakšen prostor se vam s tem odpira”. Zakaj ste se tokrat odločili sprejeti povabilo k sodelovanju pri EPK s projektom Dodekalogije?

Tokrat je bilo podobno. Program je koncipirala režiserka Neda Rusjan Bric, ki je poskušala privabiti nazaj domov goriške umetnike, ki smo veliko delovali v tujini. Zasnovala je tudi programski sklop Coming back. Zame je bilo to nekaj posebnega, saj nisem imel veliko stika z Novo Gorico. Osebno mi je sicer tisti prostor veliko pomenil, odraščanje ob meji in temperament tistega prostora sta na nek način vedno ostajala z menoj, a tokrat sem prvič dobil možnost tematizirati to mesto. In tega sem si v resnici želel. Cela Dodekalogija je neke vrste hommage mestu, v katerem sem odraščal, in mogoče tudi moje procesiranje odnosa do mesta ter identitete, povezane z njim in mejo.

Dvanajst predstav nastaja na šestih lokacijah – v Novi Gorici, Ljubljani, Temišvaru, Ivano Frankivsku, Novem Sadu in v okviru Ustvarjalnega centra Krušče. Vsa mesta povezuje skupna zgodovina v okviru Avstro-Ogrske monarhije ter delno tudi poznejša zgodovina Države SHS, Kraljevine Jugoslavije in SFRJ, eno od osrednjih vprašanj Dodekalogije pa je vprašanje doma. Kako sami dojemate dom in kako mejo?

Enoznačnega odgovora seveda ni. Dodekalogija združuje življenjske zgodbe ljudi, ki so se bolj doma počutili drugod in ne nujno tam, kjer so se rodili ali odraščali. Gre za celo vrsto takšnih zgodb, pa tudi zgodb prehajanj, premikov in migracij, povezanih tudi z vprašanjem identitete. Meni osebno dom pomeni družino, prostor, kjer živim. Prostor, kjer živim, pa je tudi ustvarjalni center, kamor prihajajo umetniki iz vsega sveta in ki ga mnogi vzamejo za svoj ustvarjalni dom. Mislim tudi, da so mi postali dokaj jasni nekoč čisto nezavedni razlogi, zakaj se mi je zdelo potrebno ustvariti nov dom in prostor, v katerem lahko ljudje začasno sklepajo drugačne odnose ali so ustvarjalni na poseben način. To je neke vrste oaza, ki omogoča izstop iz življenja, iz običajnosti. Tu se v času umetniških rezidenc ali malih festivalov začasno gradijo skupnosti in to je zame zagotovo najbližje domu. Moja družina, ki mi daje smisel, in ljudje, ki prihajajo in osmišljajo ta prostor.

Vse mesta, ki so vključena v projekt Dodekalogija, so zaznamovana z mejo in multikulturnostjo, s prehajanjem iz ene države v drugo. Meja je ves čas prehajala in segala preko in nekdo je vedno ostajal zunaj. Zato gre pogosto tudi za zgodbe o manjšinah. Predstavi v Temišvaru v Novem Sadu sta denimo v madžarskem gledališču.

Prostor ob meji, kjer sem odraščal, sem tudi sam doživljal kot prostor nenehnega prehajanja. Ta prostor ima obenem neko dvojnost; hkrati sem se čutil privilegiranega, ker smo utripali skupaj z Zahodom in je bilo čutiti vpliv Italije, obenem je bilo močno prisotno primorsko domoljubje, posebna primorska trm. Ta ima lahko tudi senčno plat, lahko vodi v samozadostnost ali kompleks v odnosu do širšega prostora. A značaj tamkajšnjih ljudi, njihov temperament, odprtost, srčnost, čustvenost, vse to mi je neverjetno ljubo. Ob vrnitvi, ko sem delal predstavo, ko sem se vrnil k dialektu, sem užival.

Naj o meji povem še to, kar sem že povedal v nekem intervjuju: da je meja kot koža. Je prepustna. Vse kar smo sposobni pojmovati, ima kožo, meje, robove in oblike, a tudi prepustnost. Lepota in bistvo meje, ob kateri sem odraščal, je bila v njeni prepustnosti. Ko je govora o njej, je govora tudi o prepustnicah, švercanju. In ko so v času desetdnevne osamosvojitvene vojne v Rožno dolino pripeljali tanki, so Goričani vzeli prepustnice in začeli hoditi čez mejo, skoraj kot da si je ne pustijo vzeti.

Predstave Dodekalogije so različnih formatov in nastajajo v različnih gledališčih. Temeljijo na zgodbah igralk in igralcev, v katerih odmevajo ali so ozadje lokalni in globalni zgodovinski dogodki. Kako ste to obsežno gradivo uspeli splesti v koherentno celoto?

Projekt je bil predvsem logističen oziroma produkcijsko-organizacijski izziv v smislu, ali je sploh izvedljiv in če je, na kak način? Kje začeti in kako ustvarjati predstave skozi daljše časovno obdobje. Kako si zagotoviti logistične varovalke ob tem, da so procesi potekali in še potekajo vzporedno. Vendar so se moje predpostavke izkazale za dobre in vsi procesi so potekali in še potekajo gladko. V jedru teh procesov je, kako zagotoviti ustvarjalno okolje, ekipo in vzdušje ter kako jih tempirati.

Sam imam sicer rad, da je proces razdeljen na več faz. To mi omogoča boljši razmislek, hkrati je neke vrste varovalka, ko imam cilj, do česa je dobro priti v nekem času in kako stvari tempirati naprej. In če se pojavijo novi izzivi, imam zmeraj možnost, da se odzovem. Prav to je tudi posebnost projekta, da procesi potekajo na različnih koncih, ter da so v različnih fazah. Nekje sem že zaključil, drugje sem sredi procesa, nekje pa ga šele injiciram. Trenutno smo denimo na točki, ko hkrati pripravljamo tri predstave.

Če pa pogledamo zgodbe Dodekalogije, to niso samo zgodbe igralcev, so tudi zgodbe sodelavcev in moje zgodbe. Umetnost je od nekdaj jemala materiale iz življenja in jih predrugačila. Pri Dodekalogiji gre za transgeneracijsko dokumentarno fikcijo. Po eni strani se ukvarjamo in poigravamo z dokumentarnostjo in zavestjo, da so nekateri ljudje, o katerih pripovedujemo v predstavah, še živi, čeprav jih imenujemo drugače in so njihove življenjske zgodbe predrugačene. Po drugi strani gre za fikcijo, saj je iz vsega skupaj spletena popolnoma nova zgodba in mreža življenjskih usod.

V marcu je v Slovenskem mladinskem gledališču premiero doživela tretjo predstave Dodekalogije z naslovom 1974. V njej lahko spremljamo predvsem razhode, odhajanja in smrti…

Še ena od tem predstave 1974 je tudi oklepanje. V travmatičnih trenutkih v življenju se moramo nečesa okleniti, da se ne bi raztreščili. V predstavi 1974 je tudi zgodba človeka, ki doživi izgubo staršev in ostane sam z mlajšo sestro, za katerega se zdi, da se bo raztreščil. Ugiba, ali sta s sestro preživela zato, ker sta se nečesa oklepala. Podobno je v zgodbah tistih, ki so preživeli železniško nesrečo, ko je ekspresni vlak na poti iz Beograda iztiril v Zagrebu. In to postane metafora vseh teh življenjskih zgodb, naša soodvisnost, potreba, da se nečesa oklenemo, pa naj bo to človek ali pa konec koncev neka ideja.

In še beseda o dolžini Dodekalogije. Koliko ur bodo trajale vse predstave skupaj?

Vsaka predstava traja po približno štiri ure in pol, je pa zanimivo, da se začne sčasoma dogajanje zgoščevati. Recimo temišvarska predstava, ki se igra že dlje časa, postaja krajša. Izjema je ukrajinska predstava 1975, ki aprila gostuje v Novi Gorici, ki je krajša, saj je dvodelna in traja približno tri ure, pa tudi zasedba je nekoliko manjša. Krajša je tudi prva predstava 1972, ki se dogaja v počitniški prikolici v foajeju SNG Nova Gorica. Traja le uro in pol, a če bi bila daljša, ne bi bila izvedljiva za število gledalcev, ki jih želi doseči. Do zdaj se je torej v sklopu projekta zvrstilo šest premier, pri čemer je skupna dolžina predstav 22 ur in pol. Gledalci Dodekalogije pa so, skupaj s premiero prestave 1975, videli predstave v skupni dolžini trinajst ur in pol.

Če sem želel dati prostor določenemu številu življenjskih zgodb, sem namreč potreboval čas. Zgodb nisem želel po nepotrebnem zgoščevati in izkazalo se je, da vse predstave, ki so nastale do zdaj, ljudje gledajo ne le brez težav, ampak z navdušenjem. Sicer se zavedam, da je za gledalca velika investicija, da si vzame toliko časa, vendar pa se nek način med predstavo z gledalci sklene nenapisana pogodba, da je druženje oziroma bivanje skupaj smiselno ter da bomo od tega vsi nekaj imeli. Pri snovanju predstave mi je posebna umetniška draž v pletenju slojev, asociacij in kompozicijskih elementov, ki bi jih bistveno težje razvijal v krajšem formatu.

Pomembno vlogo ima v vaših predstavah prostor. V predstavi 1974 se denimo gledalec znajde v stanovanju skupaj s protagonisti uprizoritve. Morda še beseda o tem?

Prostor je posebna zgodba. Sodelovanje z Brankom Hojnikom, ki je izjemen scenograf, je zame že leta izredno pomembno, pri Dodekalogiji pa še posebej. Prostor, kot ga vidijo gledalci Dodekalogije, je na nek način prostor, v katerega se steka veliko drugih prostorov. Tudi moji režijski postopki ne bi imeli smisla, če prostor ne bi bil koncipiran tako, kot je. Gre za gledališče, ki je tesno povezano ne le z igralskim pristopom, ampak tudi s pristopom do prostora, zvoka, glasbe, luči. V načinu, kako zdaj delam gledališče, je vse to zame postalo eno. Ne ločujem več, ampak želim ustvarjati gledališče iz gledališča. V vsem, kar gledališče je.