Revščina spreminja otroke v nasilne odrasle

Revščina in socialna izključenost zaznamujeta otroka.

Stiska spremlja otroka v odraslo dobo in opredeli odnos do denarja in do drugih. Revščina otrok uničuje tudi življenja in prihodnost.

Le posamezniki še dvomijo v pravilnost odločitve, da se revščini da naredi konec. Nekateri med njimi trenutno interpelirajo ministra za solidarno prihodnost, sicer so pa praviloma tiho.

Ena država izstopa. Na zadnjem mestu lestvice je država, v kateri smo vsi prepričani, da je drugod boljše. Kjer vemo, da drugi znajo in mi ne, saj nikoli ne naredimo ničesar pravilno. In to je Slovenija.

Noben otrok noče biti reven. Revščina otrok v modernem času je posledica napak in pomanjkanja možnosti za starše. Kdor že kot otrok ne ve, kje bo dobil naslednjo skorjo kruha in se bo zbujal v spalnici z ledenimi rožami na notranji strani oken, se tudi ne bo naučil načrtovati za prihodnost.

Iz revnih otrok rastejo problematični najstniki in iz teh nasilni mladeniči. Kdor ima občutek, da v življenju nima kaj izgubiti, se bo tako tudi obnašal. Kam to sčasoma vodi, smo videli pred kratkim v Novem mestu.

• Demonstracije, policija in zakoni so samo začasne rešitve. Taka dejanja bodo vedno postala nevarna.

V Evropski uniji je leta 2024 skoraj 19,5 milijona otrok živela v tveganju revščine ali socialne izključenosti. Podatki Eurostata kažejo, da je to nekoliko manj kot v prejšnjih letih, vendar številke ostajajo visoke.

V Sloveniji je stanje  boljše.  Delež otrok, ki so ogroženi zaradi revščine ali socialne izključenosti, znaša 11,8 odstotka. To je najmanj v primerjavi z drugimi državami v EU. 

Izobrazba staršev pri tem igra pomembno vlogo:

• Otroki staršev z nižjo izobrazbo –  61 odstotkov živi na robu revščine.
• Otroki staršev z visoko izobrazbo –  le 11 odstotkov.

Naša težava je pretirana samokritika

Slovenska družba je dobra in  pozitivna. Njeni največji težavi  sta cinizem in pretirana samokritika. Nad dobro novico o naši državi smo zadovoljni, vendar tudi kritični – smo naredili dovolj? Radi iščemo napake. Če česa ne najdemo, nismo zadovoljni.

Cinizem je po drugi strani tudi prednost. Ni naključje, da ima Slovenija kot ena najbolj ciničnih držav v Evropi tudi eno najmanjših stopenj revščine med otroci. Pa vendar si moramo včasih priznati, da kakšno stvar le naredimo ki je v redu. Šele potem smemo pogledati, kaj bi lahko naredili bolje.

Izključevanje je škodljivo in nevarno

Ustvarjati moramo družbo priložnosti, kjer bo vsak imel možnost uspeti in razviti svoj potencial – tudi tisti, ki izhajajo iz okolja, ki je do takih stvari sovražno. Vsak človek si želi uspeti. Toda če take možnosti ne vidi ali pa mu jo odrečemo, bo poiskal svojo in ta nam morda ne bo všeč.

• Vlak volitev se nezadržno bliža in prihodnje leto bomo spet metali listke v skrinjice. Vsi kandidati bodo obljubljali takšne ali drugačne spremembe in izboljšave. Nekateri predlogi bodo izvedljivi, drugi ne. Nekateri bodo smiselni, toda med njimi bodo tudi škodljivi, celo nevarni.

Najnevarnejši predlogi bodo tisti, da je nekaj potrebno narediti za Slovenijo, za Slovence, ne za družbo kot tako. Izključevanje je vedno škodljivo in tudi nevarno. Pri tem ni važno, kdo je povzročil izključitev določenega posameznika iz družbe.

Kdor se ne čuti del skupnosti zaradi svojih staršev, je ravno tako tujec v svoji domovini in to je vedno nedopustno.