Izrek

Znan je latinski rek Corruptissima re publica plurimae leges, kar pomeni približno: “Najbolj pokvarjena država ima največ zakonov.” Ta izrek se pripisuje Tacitu, rimskemu zgodovinarju, ki je v svojem delu Annales zapisal, da ko republika ali država izzveni – ko se rušijo moralne in politične vrednote – tedaj raste število zakonov. Več gnijočih vrednot, več členov. Več korupcije, več paragrafov. V delu »Annales« Tacitus uporablja to frazo kot opozorilo, da, ko se oblast odmakne od načel, raste potreba po številnih predpisih. Tacitus je mislil resno: ko oblast izgubi kompas, ga skuša nadomestiti s pravili. Ko se umakne zdrava pamet, pridejo obrazci, pravilniki in uredbe. Zakon postane nadomestek za moralo.

Podobno misel oziroma idejo srečamo v izreku »Bolj kot se imperiju bliža konec, bolj nore zakone sprejema«, ki se pogosto pripisuje rimskemu politiku, filozofu in govorniku Ciceronu (Marcus Tullius Cicero) iz 1. stoletja pred Kristusom. A resnici na ljubo – dokazov, da bi ta misel resnično izvirala iz katerega od njegovih del, ni. Verjetno, da je izrek, v obliki “bolj kot se imperiju bliža konec, bolj nore zakone sprejema”, interpretacija te tacitske misli — ne originalen Ciceronov zapis. Gre verjetno za parafrazo, povzetek duha časa propadajočega rimskega imperija, ko je oblast skušala z vedno bolj absurdnimi ukrepi ohraniti videz moči, čeprav se so ji tla pod nogami že sesedala. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo sesula sama vase. Toda bistvo je isto: ko se oblast seseda, ko se zavedanje konca bliža, nastopi zakonodajna mrzlica.

Vladarji, cesarji, parlamenti, ministri – vsi, ki slutijo, da izgubljajo moč, se v strahu zatečejo k hiperprodukciji zakonov. Ne zato, ker bi želeli red. Ampak zato, ker želijo vtis reda. Sprejemajo predpise, ki ne izhajajo iz razuma, temveč iz panike; iz želje po nadzoru, iz strahu, da bi kdo ugotovil, da nimajo več ničesar pod nadzorom. In tako nastajajo zakoni, ki so vse bolj nelogični, neživljenjski – in pogosto tako absurdni, da bi bili smešni, če ne bi bili hkrati tragični. Ni čudno, da je ta izrek v sodobnem času postal simbol kritike birokracije in oblasti, ki se vedno bolj odmika od realnosti. Današnji “imperiji” niso več Rimsko cesarstvo, temveč države, ki pod geslom “napredka” sprejemajo ukrepe, ki ljudi dušijo. Kjer se razglaša svoboda, a se hkrati pišejo zakoni, ki jo omejujejo.

Če pogledamo doma – slovenska vlada je skoraj učbeniški primer tega pojava. Bolj kot se bližajo volitve, bolj nore ideje dobiva, bolj nore zakone poskuša sprejeti. Vse bi rada uredila, popravila, legalizirala, nadzorovala. V zadnjih mesecih mandata, ko zmanjkuje časa, a ne ambicij, postane zakon orodje za ohranjanje vpliva – neke vrste politični “konzervans”, ki naj oblast ohrani še malo svežo, tudi če bo ljudstvo reklo: dost’.

Besedno zvezo “poskuša sprejeti” uporabljam namenoma. Saj kar nekaj teh zakonov na srečo nikoli ne pride na glasovanje ali pa eni obtičijo na odborih, drugi v amandmajih, tretji v političnih trgovinah, včasih pa jih zdrava pamet zaustavi z referendumom. Marihuana za osebno rabo, nagrajevanje “zaslužnih” umetnikov, zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa zdaj še novi “lex Miki” – zakon za eno osebo. Zaenkrat, hvala bogu, neuspešni. A ne slepimo se: ko oblast nekaj res hoče, vedno najde stranska vrata.

Morda je res, da se imperiji na koncu sesujejo sami vase. A preden to storijo, običajno poskrbijo še za eno stvar – da v zadnjih izdihljajih sprejmejo nekaj tako absurdnih zakonov, da jih zgodovina zapiše ne kot dosežke, ampak kot opozorila. In zato bi bilo prav, da tudi mi, preden nas pokopljejo pod naslednjim zakonom ali amandmajem, kdaj rečemo preprosto: dovolj! Volitve se bližajo in čas je za spremembe.