Resnica, pravica in spomin

Ob sprejemanju Resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji predlagatelja Bogdana Rzonce ob pomoči dr. Mitje Ferenca in Romane Tomc ta teden na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu se velja spomniti predzgodovine tega zadnjega dejanja v dolgi vrsti slovenskih prizadevanj za »resnico, pravico in spomin«.

Ko je leta 2008 Slovenija v času Janševe vlade kot prva nova članica EU predsedovala Svetu EU, so bila velika pričakovanja tudi na tem pomembnem področju demokratičnega tranzicijskega prehoda. Tedanji pravosodni minister Lovro Šturm se je zavedal odgovornosti ne le slovenske vlade in države v odnosu do žrtev totalitarizmov, zlasti komunističnega režima, pač pa tudi odgovornosti do širše skupnosti. Leta 2008 sem se tako na Šturmovo povabilo v imenu ministrstva za pravosodje udeležila mednarodnih konferenc v Litvi in na Češkem, s čimer se je začela praktično udejanjati pobuda za ustanovitev Evropske platforme spomina in vesti, ki je do danes prerasla v mednarodno povezavo več kot 70 institucij in posameznikov.

Prva Janševa vlada je vsestransko podpirala ukvarjanje z zločini totalitarizmov in njihovimi posledicami. Tako je bil npr. pod vodstvom Društva učiteljev zgodovine Slovenije od leta 2006 do 2008 izveden mednarodni projekt Človekove pravice in pouk zgodovine, kjer so učitelji iz vseh evropskih držav prvič prisluhnili predavanjem o sistemskih in sistematičnih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej.

Lovro Šturm je bil tudi pobudnik prve mednarodne konference o totalitarizmih na sedežu EK v Bruslju leta 2008. Govorci iz Slovenije smo bili dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Ljubo Sirc, dr. Peter Jambrek in jaz. Dr. Jambrek je bil tudi urednik zbornika Crimes Committed by Totalitarian Regimes (Bruselj, 2008), ki zbral prispevke s konference in je še danes eden najpomembnejših spomenikov prvega slovenskega predsedovanja EU. Kasneje so podobne konference organizirale tudi druge nove članice, npr. Češka, Poljska in druge, a slovenska se je nedvomno zapisala v zgodovino, saj je skupaj s praško deklaracijo iz leta 2009 oblikovala nov, jasnejši pristop do obravnave evropske totalitarne preteklosti.

Po letu 2009 in odkritju Hude jame se je opozarjanje na medvojne in povojne kršitve človekovih pravic na slovenskem ozemlju intenziviralo tudi na evropski ravni. V Evropskem parlamentu je Milan Zver organiziral mnoge mednarodne dogodke (mdr. leta 2011 Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih? skupaj s znanim romunskim disidentom Lászlóm Tökésem in predsednico Skupine za spomin Sandro Kalniete, leta 2010 konferenco in razstavo ob dvajsetletnici prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji idr.). Znana so njegova večletna prizadevanja za dvorano, poimenovano po očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku, kar je bilo okronano z uspehom leta 2018. A spomnimo se tudi njegove vloge pri protestiranju ob sramotni upodobitvi krvavega partizanskega komandanta Staneta na kovancu za dva evra. Tedaj je Zver bil bitko s slovensko vlado in poslansko pisarno evropskega poslanca Jelka Kacina, ki je tovrstno odločitev slovenske vlade seveda zagovarjal.

Tudi večletna prizadevanja za postavitev spominskega znamenja v Evropskem parlamentu v Strasbourgu na žrtve medvojnih in povojnih pobojev na slovenskem ozemlju niso obrodila sadov. Cerarjeva vlada se je tik pred koncem postopka odločno postavila v bran morilcem, vodstvo EP pa si je po pilatovsko umilo roke.

Hvala Bogu so slovenske leve vlade imele toliko dostojnosti, da niso prepovedale zaznamovanja 23. avgusta kot dneva spomina na žrtve totalitarizmov, kar je bilo večinsko sprejeto v Evropskem parlamentu z resolucijo o spominu in zavesti leta 2009. Golobova vlada pa je vsemu navkljub brezsramno poteptala osnovno človeško pieteto in odnos do žrtev ter pijana od oblasti ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Zato naj resolucija o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, katere začetki sprejemanja segajo v čas pred volitvami 2024, vsej EU pokaže na nedokončano slovensko tranzicijo in od slovenskih oblasti znova zahteva »resnico, pravico in spomin«. To ste, Golob in kompanija, dolžni živim in mrtvim!

dr. Andreja Valič Zver