Resnica o letu 1941: zakaj se je Slovenec obrnil proti Slovencu – zakaj so ljudje ustanovili vaške straže? (VIDEO)

2 hours ago 22

ARTICLE AD

Bilo je leto, ko se ni več spraševalo, kdo ima prav, ampak kdo bo ostal živ. Leto, ko je odpor dobil obraz revolucije in ko je slovenski narod prvič množično obračunal sam s seboj. O tem govorimo redko. Še redkeje odkrito.

September 1941 – trenutek, ko ni bilo več nevtralnosti

16. september 1941 ni bil zgolj simbolni datum odpora. Osvobodilna fronta se je takrat razglasila za edinega legitimnega predstavnika slovenskega naroda. Sporočilo je bilo jasno: kdor ni z nami, je proti nam. Nevtralnost je postala sumljiva, dvom pa nevaren. Namesto enotnosti je sledil strah. Likvidacije civilistov, obračuni z drugače mislečimi, nočni odvodi brez sodb. Na podeželju se je oblast umaknila, praznino pa je zapolnila ideologija z orožjem v roki.

Ko so se okupatorji umaknili, nasilje ni izginilo

Italijanska vojska se je umaknila v mesta, podeželje pa prepustila partizanom. To ni pomenilo svobode, temveč obdobje popolne oblasti ene strani. V prvih 15 mesecih je bilo na območju Cerknice ubitih 65 civilistov. Številka, ki še danes boli in ruši poenostavljeno sliko “čistega odpora”. Primerjava s Primorsko, kjer so italijanski fašisti v desetletjih ubili bistveno manj civilistov, ni opravičevanje fašizma. Je opozorilo, da resnica ni črno-bela in da nasilje ni imelo samo ene uniforme.

Zakaj so nastale vaške straže in domobranstvo

Vaške straže niso nastale iz ljubezni do okupatorja. Nastale so iz strahu. Iz potrebe po preživetju. Iz noči, ko so ljudje izginjali brez razlage. Tudi začetki domobranstva so bili odziv na revolucionarno nasilje, ne načrtovana izdaja. Zgodovina je kasneje sodila z vidika zmagovalcev. Kontekst pa je ostal zamolčan.

Povojni obračun: ko je revolucija udarila brez zadržkov

Po maju 1945 se nasilje ni končalo. Nasprotno. Sledil je eden največjih povojnih obračunov v Evropi. Na območju Slovenije je bilo evidentiranih več kot 600 prikritih grobišč. Ocenjuje se, da je bilo ubitih med 14.000 in 20.000 Slovencev – brez sodb, brez grobov, brez pravice do imena. Kočevski Rog, Huda jama, Teharje niso simboli maščevanja nad okupatorjem, temveč revolucionarnega obračuna z lastnim narodom. Skupni imenovalec ni bila krivda, temveč politična oznaka.

Molčana resnica in opozorilo, ki še vedno odmeva

Že pred desetletji je Anton Drobnič opozarjal, da odpor proti partizanom ni prišel iz praznine. Imel je vzroke. In dokler se teh vzrokov ne prizna, sprava ostaja beseda brez vsebine. Resnica je neprijetna, a nujna: slovenska zgodovina je bila tudi zgodovina notranjega nasilja, ki se mu nismo nikoli v celoti zazrli v obraz.

Staro vprašanje v sodobni preobleki

Ko danes razmišljamo o odnosu do Evropske unije, se vse pogosteje pojavi občutek potujenosti. Občutek, da odločitve prihajajo od zgoraj, da je glas posameznika ali naroda pogosto preslišan. Primerjava z letom 1941 ni neposredna – danes živimo v demokraciji, z možnostjo izbire in besede. A vprašanje ostaja: ali znamo kot narod prepoznati trenutek, ko se oddaljujemo od lastne suverenosti, odgovornosti in pravice do razmisleka? Morda nas zgodovina ne uči tega, kdo ima prav. Uči nas, kaj se zgodi, ko vprašanja utihnejo.