Recenzija: Massive Attack v Gorici

V okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) poteka v Gorici in Novi Gorici veliko število dogodkov, med drugim tudi nekaj velikih koncertov svetovno znanih glasbenikov. V sklopu preddogodkov je denimo nastopila Patti Smith, 3. julija so igrali 30 Seconds to Mars, dober teden prej, 24. junija, pa so Gorico zatresli Massive Attack. Če je bila Patti Smith zastonj, to ne velja za drugi dve zasedbi, katerih vstopnice so dosegle vrtoglave cene okoli 100 evrov ali več. Ni čisto jasno, kaj glede teh velikih koncertov naj bi bila torej dobra gesta EPK. Bodisi to, da zasedbe, ki so sicer na večjih turnejah, ne bi nastopile v naši bližini, bodisi da bi bile brez EPK vstopnice še dražje?

Kakorkoli, kolektiv Massive Attack so leta 1988 v Bristolu ustanovili Robert Del Naja – 3D, Grant Marshall – Daddy G, Adrian Thaws – Tricky in Andrew Vowles – Mushroom. Po skoraj štiridesetih letih delovanja jedro skupine ostajata le še Del Naja in Marshall. Velja za začetnike trip hopa, glasbene zvrsti, ki primarno vsebuje elektroniko in hip hop, sekundarno pa elemente soula, reggaea in podobnega, vse skupaj pa spremlja ambientalno in psihedelično vzdušje.

Koncert Massive Attack je bil pričakovano zvočno odličen, vizualno pa vznemirljiv in pretresljiv, saj je večino skladb pospremila video projekcija s politično nabito vsebino. Bend je že od nekdaj kritičen do vojn na Bližnjem Vzhodu in drugod ter opozarja na okoljske spremembe. Sploh Del Naja je v tem pogledu najbolj glasen in aktiven, pred leti pa so sumili, da je celo on znani provokativni grafitar Banksy, saj je tudi grafitar in so se umetniške podobe najprej pojavile v Bristolu, pogosto pa tudi v krajih turnej Massive Atttack. Zaradi svoje direktnosti pa je bil pogosto tarča kritikov ter neuspelih poskusov diskreditacije preko škandalov.

Glasna pa nista zgolj z besedami, temveč sta stalna udeleženca protestov in aktivističnih koncertov, v okoljevarstvenem smislu pa sta podpornika trajnostnih turnej in sta celo potovala na nekatere koncerte z vlakom ter sodelovala z organizacijami za raziskovanje vpliva glasbene industrije na okolje. Vse omenjeno je bilo na koncertu prikazano v raznolikih vizualijah, ki so zajemale kratke avtorske posnetke, izseke iz filmov, napise in konkretna provokativna sporočila, ki so naslavljala trenutne vojne, globalno segrevanje, izkoriščanje delovne sile, umetno inteligenco, rumeni tisk in drugo.

Seveda pa smo kljub podpori sporočilnosti v prvi vrsti na nastop prišli zaradi skladb, ki so podlagale videno. Če sta 3D in Daddy G v prvi vrsti vokalista, pretežno raperja ter imata pred sabo še en kup sintisajzerjev in efektov, pesmi spremljata še dve bobnarski bateriji, kitare in računalniške matrice. Slednje je dvojcu omogočilo, da je lahko igral izbor s sicer zelo raznolikih albumov, vseeno pa je bil fokus na najbolj uspešnem albumu Mezzanine. Navdušeni smo bili, ko smo slišali značilne base skladbe Risingson in strunski instrument čifteteli v anatolskih delih v Inertia Creeps, skladbi, kjer je omenjena dvojica jedra zasedbe najbolj prišla do izraza z vokalom, ki nikoli ni prav zares pevski, temveč gre vedno za nekaj med rapanjem in t. i. spoken word, ki se včasih prevesi v melodijo.

Za petje spevnih komadov k sodelovanju raje povabita bolj izurjene pevke in pevce. Ena pomembnih značilnosti zasedbe je torej njena fluidnost in tendenca k sodelovanju z drugimi glasbeniki. Kolaboracije segajo vse od Madonne do Sinéad O’Connor, ene najlepših skladb pa so ustvarili skupaj z vokalistko Elisabeth Fraser. Prav ona se jim je pridružila tudi na koncertu, poleg Deborah Miller in Horacea Andyja, ki sta prav tako stalna gosta turnej. Andyjev predirljiv in značilno reggaejaški glas nas je božal pri plesnem Girl I Love You in downtempo hitiču Angel. Miller je bila seveda nepogrešljiva pri dveh pesmih prvenca Blue Lines, ki sta bila sicer posneta s Sharo Nelson, a ta z njimi zaradi lastne solo kariere nikoli ni hodila na turneje. Millerjeva je blestela pri nepozabni skladbi Unfinished Sympathy ter Safe From Harm, prek katero se je pred angažiranim govorom pred nami na platnu razprostrla palestinska zastava.

A najbolj prodorno, četudi najnežnejše, se je razprostiral glas Elisabeth Fraser, ki skozi desetletja niti malo ni izgubil volumna. Z zasedbo je kot gostja odpela največ skladb. Vse od Black Milk in Group Four do Song To The Siren, pesem Tima Buckleyja, očeta Jeffa Bucklyja, ki je bil nekaj časa romantično povezan s Fraser. Vseeno je najbolj navdušila pesem Teardrops, ki jo mnogi poznajo kot uvodno špico serije House (Zdravnikova vest). Četudi gre za eno najbolj prepoznavnih, predvajanih in tudi s strani drugih izvajalcev prirejeno pesem, ostaja neke vrste himna zasedbe.

Koncert je bil v splošnem izjemen. Je pa vseeno v sklopu EPK porodil nekaj dvomov in vprašanj. Denimo, koliko mesti in posledično državi dejansko sodelujeta. Novembra 2024 je občinski svet v Gorici izglasoval, da Benito Mussolini ostaja njen častni član EPK in “povezovanju prek meja” navkljub. Medtem pa so se Massive Attack tako govorno kot vizualno izrekali proti genocidu. Če si je avtorica teksta prav zapomnila (morebiti si je to samo želela), se je tudi ime Mussolini znašlo na projekciji, ki je bila prilagojena posebej za italijansko publiko. Vsi napisi so bili v italijanščini, kar je na nek način razumljivo, če je bil že koncert par metrov čez mejo na italijanski strani. A glede na to, da zasedba za vsako državo prilagodi napise in v luči EPK, ki vključuje obe državi in v sklopu katere je koncert potekal, bi lahko bili napisi denimo vsaj nevtralno angleški. Prav tako napisi za označevanje razvrščanja na lokaciji koncerta in ceniki. Nenazadnje je koncert potekal na dvojezičnem področju.

Pa morda bi lahko bil vsaj en DJ ali predskupina s slovenske strani. Recimo …

Brigita Gračner