Recenzija: Mart – Tema (samozaložba, 2025)

Mart je ena najbolj vztrajnih alternativnih domačih inštrumentalnih rock zasedb, katere člani so pričeli sodelovati kmalu po srednji šoli na relaciji med Vipavo in Ajdovščino. Bend je sicer precej malo igral v živo, a se člani kljub temu ves čas redno dobivajo na vajah že dve desetletji. Tudi glasbe niso izdajali kaj dosti, a vse, česar se lotijo, dobro pretehtajo, zvadijo in izpilijo do potankosti, preden se odločijo, da je dovolj dobro, da skladbe predstavijo javnosti. Slednje ne čudi tudi z vidika dejstva, da so njihovi komadi vedno daljšega formata, aranžmajsko zahtevni ter polni preobratov, za snovanje takšnih pa je potrebno veliko potrpežljivosti ter vaje.

Bend deluje kot kvartet, v katerem delujejo kitarist Ram Cunta, klaviaturist Jani Peljhan, basist Rok Velikonja ter bobnar Nejc Franca. Kot nepogrešljivega petega člana kolektiva k zasedbi prištevajo še svojega producenta in tonskega tehnika Igorja Vuka, ki je h končni verziji skladb prispeval tudi na tretjem in torej najbolj svežem albumu Tema. Glede same izgovorjave imena nove plošče sicer ostajajo skrivnostni, priznavajo pa, da imajo radi besedne igre. Tako si lahko glede na poslušanje sami izberemo, ali mislijo na verzijo besede, ki se nanaša na stanje, ko je odsotna svetloba, ali na nek osrednji predmet obravnave, sploh v umetnosti. 

Album, ki ga sestavljajo štiri skladbe, prične dolga pesem Takoj Po Zčjtki, ki se sprehaja med eksperimentalnim in progresivnim rockom. Nekako spominja na tršo različico kakšne stvaritve prav tako inštrumentalnega kvarteta ŠKM Banda, čeprav si tam temo izmenjujejo ali se prepletajo kitare, pri Mart pa kitara in klaviature. Sledi pesem Ruski čaj, v katere uvodu je slišati skupinsko prepevanje članov. V njej je najbolj zaznati ljubezen kolektiva do jazzovske glasbe, saj temelji bolj na solažah, ki so značilne za jazzovsko-rockovske skupine, čeprav se zdi, da se Mart izogibajo nepredvidljivim improviziranim solističnim delom. 

Album zvočno-vsebinsko ni temoten, bi se pa mračnejši verziji naslova albuma najbolj približal ravno naslovni tretji komad Tema. Omenjena pesem deluje po zvočnih temah najbolj melanholično in počasno ter bi ji lahko dali mesto edine balade na plošči, četudi so pesmi na albumu v maniri Mart dolge in razvejane ter lahko že znotraj sebe menjajo različna razpoloženja. Zbir komadov zaključi najdaljša pesem Wd Nzadi Znaj, ki poskrbi za eno večjih presenečenj plošče. Čeprav se skladba nekje na sredini zaustavi v prijetno žvenketanje in šepetanje, ki bi lahko vodilo v outro, kar naenkrat oživi ter album povrne v razgibano vzdušje, s kakršnim se je pričel.

Končni sklep bi bil, da je Tema produkcijsko najbolj izpiljen album skupine Mart, aranžmajsko pa smiseln in lep naslednik preteklih plošč. Idealen je za radovedne poslušalce vseeno nekoliko zahtevnejšega eksperimentalnega rocka, ki pogosto preseneča s preskoki v ritmiki, se poigrava s spreminjanjem zvočnih tem znotraj komadov ter je neglede na zaplete poln zapomnljivih dobrih melodij. 

Brigita Gračner