Recenzija: Kokosy

»Koko sy?«
»Zdaj, ko nastopajo Kokosy, sem bolje.«

V petkovem večeru je prireditveni šotor v Ankaranu napolnila energija glasbene skupine Kokosy, ki je s suverenim nastopom in izrazitim stikom z občinstvom potrdila sloves ene najbolj priljubljenih domačih zasedb ta hip. Zasedbo sestavljajo Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič, ki so se v srednješolskih časih spoznali na gimnaziji Želimlje. Koncert ni bil zgolj niz skladb, temveč celovita izkušnja, v kateri so se prepletali glasba, humor, neposrednost in iskrena bližina med odrom in dvorano.

Že uvod je nakazal, da bo večer temeljil na odnosu s publiko. Pevec je pozorno spremljal razpoloženje v šotoru in šele, ko je začutil sproščenost in odprtost obiskovalcev, povabil množico, naj se približa odru ter zapolni prazen prostor pred njim. Občinstvo je povabilo nemudoma sprejelo, kar je še okrepilo občutek skupnosti in intimnosti, ki se je ohranil do konca nastopa.

Obiskovalci so bili vseh starosti, a med njimi so izrazito prevladovale najstnice in mlajše poslušalke, od katerih so se nekatere očitno pripeljale tudi iz bolj oddaljenih krajev Slovenije. Predanost oboževalk je bila očitna: pesmi so poznale do potankosti, besedila so pele na pamet in brez zadržkov sodelovale, ko se je pevec spustil mednje ter posameznicam prepustil nekaj vrstic skladb. Te so jih samozavestno in brez zadrege odpele, kar je dodatno poudarilo močno vez med skupino in njenim občinstvom.

Oder ni ostal meja nastopa. V enem izmed bolj slikovitih trenutkov se je pevec usedel na ramena asistenta, ki ga je ponesel med ljudi, z enim izmed poslušalcev pa si je celo izmenjal zimsko kapo. Takšni drobni, a premišljeni vložki niso delovali kot poceni domislice, temveč kot naraven podaljšek sproščenega odrskega značaja skupine.

Glasbeno so Kokosy ponudili preplet čutnih besedil in nalezljivih melodij. Najbolj prepoznavne skladbe je občinstvo pelo v en glas, medtem ko so počasnejše pesmi ustvarile skorajda hipnotičen učinek: množica je obstala, se rahlo zazibala levo in desno ter se prepustila poslušanju. Prav v teh trenutkih je koncert dobil globino in pokazal, da skupina zna zadržati pozornost tudi brez izrazite dinamike.

Člani zasedbe so bili ves čas tudi duhoviti sogovorniki publike. Med skladbami so se sproščeno pogovarjali, se pošalili in ob tem brez zadržkov pokazali tudi nekaj plesnih gibov. Oblečeni v mehke, udobne puloverje so še dodatno prispevali k domačnemu, toplemu vzdušju, ki je prežemalo celoten večer.

Koncert Kokosov v Ankaranu je bil več kot le glasbeni dogodek. Bil je srečanje, v katerem so se poslušalci počutili vključene, videne in nagovorjene. Prav ta občutek bližine in pristnosti je tisti, zaradi katerega se ob vprašanju »Koko sy?« (kako si?) po koncertu ponudi jasen odgovor – Kokosy so skupina, ob kateri se človek preprosto počuti bolje.

Ana Zupan