Recenzija: Glasba: Olfamož – Popizdaja (Ente Tapes, 2025)

Desetletje je minilo, odkar je Andrej Fon nazadnje kot Olfamož javnosti predstavil album Hupam, da ste dobro, takrat svoj drugi dolgometražec, ki ga je v razširjeni postavi posnel s tako imenovanim Olfamoštvom: naborom glasbenikov, s katerimi je v mlajših letih ustvarjal na rodni kraški grudi, kompanjoni septeta Oholo!, njegove najbolj aktivne in bolj hrupne rockovske zasedbe Svojat ter drugimi muzičarji slovenske improvizacijske in alternativne scene. Sicer tudi odličen pedagog in performer se tokrat vrača k bolj solistični in manj bendovski ediciji, čeprav je gostov na novem albumu še več kot na njegovem predhodniku.

Plošča Popizdaja se je počasi napovedovala s singli Ažurni boogie in Dotaknila si se me tam, za finiš pred in ob sami izdaji pa še Agit pop in Sv. Grah. Na albumu je še pet dodatnih odličnih skladb, ki zaokrožujejo dolgo pričakovano mojstrovino glasbenika, ki je trenutno Alfa Romeo kreativnega izražanja in olfa nož ostrega jezika naše male državice.

Album je posnel in zmiksal Fon sam, nekoliko polikal pa ga je Sašo Kalan. Na njem je polno glasbil, ki segajo vse od saksofona, sintov, brenkal, tolkal in najbrž tudi doma narejenih zvočil, ki jih obvladuje in raziskuje vsestranski multiinštrumentalist. Skladbe dopolnjujejo še glasovi, piskanje, bobnanje, godenje in drugi okraski, ki jih skrbno, tako v bolj melodično skladnem kot tudi improvizacijskem in eksperimentalnem slogu, nadgrajujejo člani in članice zasedb Ingver in Gverilke, Širom, brata Vid in Jošt Drašler, elektroničar Andrej Kobal, Fonov sin in mnogi drugi. Čeprav gre za bolj »naredi sam« pristop, ni kaj, da je s tako ekipo končni rezultat spet neka posebna fonovska dogodivščina, ki se giblje med melodioznimi pesnitvami in bizarnimi, lucidnimi in utrganimi seansami. Omenjeno nasprotje oziroma dvojnost pa ni edina posebnost, ki jo je zaznati na albumu. Tudi tematsko nas Olfamož drži tako v naivni otroškosti kot tudi premišljeni kritičnosti, čeprav je ta pogosto podana skozi prikrite, metaforične ali šaljive izbruhe in anekdote. Rjovi proti ideologijam, subtilno nasaja rogove pandemičnim osebnostim, udriha po stanovanjski problematiki ter preizprašuje državo v zgodbi o slovenski zastavi v eni od bolj pronicljivih in najdaljših pesmi albuma Zastavica odvisnica. 

Album je posledično zvočno in tekstovno bogat primerek domače preslišane alter scene z izredno preprostim, a neizmerno domiselnim naslovom. Zdi se popolna kombinacija popoidnosti in nekonvencionalnosti, a vseeno premalo hip ali poslušljiva za večje radie, da bi jo uredniki uvrstili v nabor glasbe. Morda le, če bi se podpisali pod navidezno avtorstvo predvajanih komadov. Tematika in odličen medijski material zadnjih mesecev, o katerem bi Fon nedvomno spisal krasen štiklc. 

Brigita Gračner