Recenzija: Dobri filmi, težke teme

LIFFe je sredi novembra ponovno do roba napolnil ljubljanske kinodvorane. Zaradi pomanjkanja prostora so po sedmih letih ponovno kot enega od rednih prizorišč angažirali tudi Kino Šiška. Kurator programa Simon Popek je dejal, da se zaveda, da bi lahko uporabili tudi multipleksa, ki se nahajata bolj na obrobju mesta, a da so obiskovalci festivala bolj vajeni ogleda filmov v centru mesta. Tam ponavadi dobijo tudi kvalitetnejšo gledalsko izkušnjo, čeprav imajo v Kinu Bežigrad gumb za zvok še vedno bolj za okras.

Na festivalu je poleg novega slovenskega filma z verjetno najdaljšim naslovom (Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo) svojo domačo premiero doživel še en film, narejen po knjižni uspešnici Bronje Žakelj. Belo se pere na devetdeset je resnična zgodba o deklici iz srednjega razreda, ki živi precej idilično življenje nekje v času zadnjega desetletja nekdanje SFRJ. Rada hodi v planine, se vozi na izlete na morje, hodi po kavbojke v Trst. Harmonično življenje pa najprej prekine mamina diagnoza raka, ki je otroka ne razumeta, saj se tudi mati trudi živeti čim bolj običajno življenje, kolikor ji to le uspeva. Ganljiva zgodba tako prikaže to še vedno zelo stigmatizirano bolezen iz različnih plati, saj kasneje rak bezgavk prizadene tudi starejšo hči, ki mora vmes preboleti še eno smrt v družini. Cikel neprijetnosti se enkrat, ko se zažene, samo še nadaljuje. Tragične družinske trenutke prekinjajo hitri spominski prebliski in na novo posneti na videz arhivski posnetki nekdanjih televizijskih reklam, športnih in razvedrilnih ter informativnih oddaj, ki so jih posneli s dejanskimi tedanjimi voditelji, kot so Slavko Bobovnik, Janko Šopar in Vida Petrovčič, ter veristično scenografijo in kostumografijo.

Odlike v naboru igralcev pa se najbolj pokažejo pri dolgi in boleči sceni jemanja kostnega mozga, – pri kateri so nekateri gledalci menda tudi že omedlevali – mamine smrti in različnih nivojev očetovega (ne)sprejemanja tragedij. Celo majhni otroci ravno prav kričijo in ne znajo nadzorovati svoje glasnosti, kot to počnejo v resnici. Pohvale vredna je tudi maska, saj so na večih mestih igralkama dodali razne razjede, herpese in podobno. Gre za film, ki ni napet, kot so napete akcije, ampak ves čas povečuje živčnost. Po ogledu pa se boste verjetno za nekaj ur najraje izolirali in o njem premislili v samoti. Kot umetniško delo tako zagotovo vstopi v dialog z gledalcem.

Na vedrejši način se je grozot lotil izraelski film Da, ki prikaže razpetost med brezskrbnim vsakdanjim življenjem in občasnim vdorom novic z druge strani, onkraj zidu okoli Palestine. Čeprav s partnerko živi v Izraelu, je zgodba verjetno podobna življenju slehernikov, ki s slabo vestjo zaradi genocida/ov živijo po vsem svetu. Nenehno balansiranje med krivdo in željo po (še) boljšem življenju glavni protagonist Y skoraj plača z izgubo bližnjih. Njegov notranji monolog pa se odvija skozi psihedelične prebliske magičnega realizma, za katere na trenutke ni jasno ali so res simbolni ter izmišljeni, ali se dogajajo v resničnosti. Vzpostavijo pa jasno hierarhično os, v kateri je posameznik podrejen tistim z večjo družbeno močjo, oziroma imetniki kapitala, ti pa imajo med seboj še dodatne relacije v môči močí, pri katerih je režiser Nadav Lapid na glavno mesto nastavil v Izraelu živeče ruse, ki jim sledijo američani, tem pa nacionalistična elita domačih bogatašev. Dve uri in pol trajajoč film je po svoje bližnjevzhodna umetniška eksperimentalnejša kritična politična verzija leta 2008 posnetega Reci da (Yes man) z Jimom Carreyem v glavni vlogi.

Kot še tretji format filma, skozi katerega lahko na platno prenesemo grozote iz resničnega življenja, pa izpostavljamo film Mati, v katerem je makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, ki smo jo spoznali predvsem po filmu Bog obstaja, ime ji je Petrunija, predstavila sedem dni v življenju Mati Terezije, tik preden je prišla do ustanovitve lastnega nunskega reda. Z velikim poudarkom na skorajda brezizrazno Noomi Rapace režiserka ob sivkasti paleti ta zgodovinski lik predstavi ne le kot prijazno ženičko, ampak kot močno žensko, s strogimi načeli, zaradi katerih je pripravljena žrtvovati tudi medčloveške odnose, če ne celo ljudi, ki jih načeloma ščiti. Zaradi teh človeških »napak« Terezijo prikaže kot vse prej kot božansko svetnico, čeprav je vse žrtvovala le zato, da bi lahko sledila svoji poklicanosti. Svojih dejanj, tako kot razmišljanj, v filmu ne razlaga, ampak njihove temelje odkrivamo sproti, ko se postopoma razkrivajo.

Če pa se lotimo še povsem fiktivnih tragičnih zgodb, naj omenimo še romantično dramo med bogatunsko snobinjo iz Amerike, ki v filmu Sanje začne prepovedano razmerje z veliko mlajšim mehiškim beguncem, ki blesti v baletu. Čeprav se zdi, da ga bo skozi čas sprejela, saj bi se lahko fant, kljub poti, ki jo je preživel in ozadju, ki ga ima, prebil v višji razred, bližje njej, neprehodni »kastni« sistem nazadnje zmaga. Barva kože ostane pomembnejša od sposobnosti, kljub temu, da je fant žrtvoval celo življenje, da bi jo lahko ljubil. (Ali pa je vse počel zgolj zaradi poroke, ki bi mu omogočila delovno vizo, na kar na hitro namigne med enim od pogovorov v španščini, ki je rdečelaska ne razume.) A ker se sanje lahko hitro razblinijo in so krhke, sledi tragičen in mučen konec.

Avtorica prispevka s tem zapisom ne trdi, da so bili vsi filmi letošnjega festivala LIFFe tragični, vendar ji je »srečna roka« pri izboru postregla s precej nesreče, ki je bila vsaj kvalitetna.

Pia Nikolič