Razoroženi pred Detetom

V letošnjem novembru se je rodila moja dvanajsta nečakinja. Vzeti v naročje malo novorojeno bitje je vedno znova osupljivo. Male ročice, ki se stegujejo proti tebi, usteca, ki se raztegujejo v smehljaj, in velike oči, ki začudeno zrejo v svet, iščoč stika s človekom, ki ga pestuje. Kdo ne bi bil prevzet nad tem čudežem življenja! Kdo ne bi ostal brez besed nad bitjem, v katerem kot da se še stikata nebo in zemlja. Predstavljam si, da so podobno brez besed na tisto davno sveto noč ostali tudi pastirji, ki so bili prve priče rojstva Jezusa Kristusa. Možje, vajeni surovega preživetja v divjini, so padli na kolena pred utelešeno Božjo željo, da se približa človeku in ga odreši. Začudeni, nedvomno, pričakovali so namreč prihod veličastnega in mogočnega kralja, ki jih bo končno rešil stoletnega zatiranja. Zdaj pa je tu v bornih jaslih, v okolju, ki se zdi za prihod kralja popolnoma neprimerno, ležalo malo dete in proti njim stegovalo svoje ročice. V okolju, ki jim je bilo domače, in na nači...