Quentin Drouet: Energija kot slepa pega urbanizma

V času podnebnih sprememb in vse pogostejših geopolitičnih pretresov, ki vplivajo na stabilnost energetske oskrbe, postaja energetsko vprašanje eno od ključnih izhodišč prostorskega razvoja. Vendar pa ta vidik v urbanističnih razpravah pogosto ostaja zapostavljen, čeprav bistveno vpliva na načrtovanje in upravljanje mest. Ta razkorak je še toliko bolj presenetljiv, ker sta bila urbanizacija in industrijski razvoj zgodovinsko tesno prepletena in vzajemno pogojena z izkoriščanjem virov energije. Čeprav odločitve na ravni urbanističnega načrtovanja pogosto tiste, ki določajo temeljne energetske potrebe in dolgoročne vzorce rabe energije, urbanizem danes energijo obravnava kot pretežno tehnično ali celo sekundarno temo, namesto kot eno izmed njegovih temeljnih izhodišč. Zaradi tega pogosto reproducira energetsko intenzivne urbane sisteme, namesto da bi jih načrtno preoblikoval.

Prostorska organizacija mest neposredno vpliva na porabo energije. Razpršena poselitev in monofunkcionalna območja povečujejo potrebe po vsakodnevni mobilnosti in s tem energetske potrebe. Poleg vpliva na mobilnost, gostota in morfologija pozidave vplivata tudi na mikroklimatske razmere v mestu: gostejša grajena tkiva zadržujejo več toplote, a obenem ustvarjajo več sence; višinsko izpostavljeni mestni predeli so bolje prevetreni, a tudi bolj podvrženi močnim vetrovom; nepremišljena razporeditev stavb in polnjenje urbanih praznin pa lahko zmanjša sončne dobitke ter osvetljenost sosednjih objektov.

Slika 1: Senčna analiza za šest urbanih struktur, izdelana v okviru raziskave o povezavah med morfologijo in energetsko učinkovitostjo na mestni ravni. (L. Arantes et al., 2013), https://www.persee.fr/doc/acths_1764-7355_2013_act_137_2_2558

Danes, ko energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije sicer že zasedajo pomembno mesto v zakonodajnih in strateških okvirjih, večina ukrepov še vedno ostaja osredotočena na raven stavbe. A energijsko načrtovanje se mora nujno odvijati tudi na ravni ulice, četrti in mesta, hkrati pa mora biti tesno povezano s širšimi nacionalnimi in mednarodnimi strategijami, ki so pogosto pod vplivom svetovnih geopolitičnih in gospodarskih dinamik. Razkorak med sistemsko naravo problema in ozkim naborom ukrepov v praksi razkriva temeljno omejitev sodobnega pristopa k zelenemu energetskemu prehodu. Odpira namreč vprašanje, kakšno vrsto gospodarskega razvoja in z njim povezane infrastrukture urbanistično načrtovanje dejansko podpira: takšno, ki energetske potrebe proizvaja in še povečuje, ali takšno, ki jih zavestno zmanjšuje? Brez tega strateškega premisleka namreč tvegamo, da ne naslovimo strukturnih vzrokov energetske rabe prostora, pod krinko trajnostno usmerjenih politik pa zgolj reproduciramo energetsko potratne modele razvoja.

Eden ključnih izzivov povezanosti urbanističnega in energetskega načrtovanja v Sloveniji je razdrobljenost njunih načrtovalskih pristopov. Čeprav oba pomembno vplivata na rabo prostora, pogoje gradnje in možnosti prenove, se na lokalni ravni urejata znotraj ločenih regulativnih okvirjev. Prvo se ureja z občinskimi prostorskimi načrti (OPN), drugo pa preko lokalnih energetskih konceptov (LEK). Oba tipa dokumentov vključujeta različne deležnike, ki pogosto prevzemajo povsem ločene vloge in odgovornosti. Posledično odločitve o prostorskem razvoju in energetski oskrbi nastajajo nepovezano, kljub temu, da neposredno vplivajo druga na drugo. To se v praksi kaže v tem, da urbanistične odločitve ne upoštevajo lokalnih energetskih potencialov, energetske strategije pa nimajo skoraj nikakršnega vpliva na usmerjanje urbanizacije.

Slika 2: Primer analize iz občinskega prostorskega načrta občine Montmélian v francoskih alpah, ki prikazuje sončni energetski potencial oz. količino sončnega obsevanja površin v naselju. (Plan Local d’Urbanisme Montmélian, 2018)

Za slovenski prostor je značilna relativno razpršena poselitev. V zadnjih letih pa je, zaradi napredkov energetske zakonodaje in obsežnih državnih subvencij na tem področju, v številnih slovenskih predmestjih in podeželjskih naseljih prišlo tudi do porasta števila energetsko prenovljenih stavb. Toda energetska učinkovitost na ravni stavbe še ne upraviči prostorskega vzorca, ki na ravni naselja povečuje energetske potrebe. Čeprav so posamezne razpršene stanovanjske enote lahko energetsko učinkovite na ravni stavbe, v primerjavi s kompaktnejšimi oblikami poselitve pogosto povečujejo energetske potrebe na ravni naselja. Razlog za to je predvsem manj učinkovita raba in shranjevanje toplote, bolj potratno delovanje energetskih omrežij ter povečana potreba po vsakodnevnem premikanju z motoriziranimi oblikami prevoza. Pri razpravah o prostorskih usmeritvah je torej treba upoštevati dejanske posledice, ki nastanejo, kadar prostorski načrti dajejo prednost razpršeni pozidavi, tudi ob vse večji stopnji energetske optimizacije.

Slika 3: Primer urbanega sončnega katastra na Dunaju ena izmed tematskih kart za izkoriščanje mestnih energetskih potencialov. https://smartcity.wien.gv.at/en/thematic-city-map-energy

Ključno vlogo pri tem imajo občine, ki skozi prostorske akte in energetske strategije odločajo o dejanski implementaciji teh načel. Njihova priprava bi morala, zlasti v mestih, vključevati poglobljene energetske analize, ki ne služijo zgolj kot spremljevalni dokumenti, temveč kot podlaga za ključne prostorske odločitve. Poleg popisa obstoječe energetske infrastrukture, mobilnostnih študij ter ocene lokalnih energetskih potencialov, med ključne analize spadajo tudi t.i. sončni, vetrni in geotermalni katastri ter prostorsko-energetsko modeliranje.  Tovrsten celostni pristop omogoča razvoj urbanih območij, ki zmanjšujejo rabo prostora, potrebe po mobilnosti in porabo energije, hkrati pa spodbujajo uporabo obnovljivih virov energije in večjo energetsko samozadostnost.

Slika 4: Primer dobre lokalne energetske prakse v Sloveniji -– Energetska zadruga Zeleni Hrastnik, ki je nastala v sodelovanju med Občino Hrastnik in okoljsko nevladno organizacijo Focus. (Timotej Vrtnik/arhiv Focus, društvo za sonaraven razvoj)

Na ravni posameznih stavb in stavbnih otokov je treba ta izhodišča upoštevati že v zgodnjih fazah oblikovanja, kjer se odločitve o orientaciji stavb, kompaktnosti pozidave, izrabi sončne energije in vključevanju zelenih površin sprejemajo na podlagi lokalnih podnebnih in energetskih razmer. Pri tem je ključno tudi modeliranje, ki omogoča razumevanje vpliva načrtovanih struktur na neposredno okolico. Znatno zmanjševanje energetskih potreb bi lahko torej dosegli že z optimizacijo prostorske organizacije preko regulativnega okvira: z omejevanjem suburbanizacije, spodbujanjem mešane rabe ter zgoščevanjem ob vozliščih in prometnih koridorjih.

Quentin Drouet, dr. geogr.

Avtor kolumne je član kolektiva Po četrti

Strokovni sodelavec, Focus društvo za sonaraven razvoj