Prvomajski kres: zakaj še vedno prižigamo ogenj pred praznikom dela?

Kresovi na predvečer praznika dela niso le ognjena predstava ob robu mesta ali na vaških vzpetinah. Nosijo v sebi sporočilo, ki presega letošnje koledarje in politične slogane. Prvomajski kres je del kolektivnega spomina, ki ga Slovenci, morda bolj kot številni drugi narodi, še vedno živimo kot del prazničnega ritma pomladi. Čeprav jih danes mnogi razumejo predvsem kot družabni dogodek, imajo ti ognji globlje korenine – tako v socialni zgodovini kot v simboliki ognja kot elementa povezovanja in očiščevanja.

Prvomajsko kresovanje

Ogenj, ki sveti za delavske pravice

Praznik dela je bil kot simbol upora proti izkoriščanju delovne sile v drugi polovici 19. stoletja izbojevan z boji in žrtvami. Prvi maj, kot dan, posvečen delavcem, se je razvil iz gibanja za osemurni delovnik in človeka vredno življenje. Kresovi, ki jih danes povezujemo s tem praznikom, so se uveljavili kot spremljevalni obred – kot znak budnosti, opomina in solidarnosti.

V Sloveniji je tradicija kresovanja še posebej živa. Ogenj ob prvem maju ni le simbol praznovanja, ampak tudi tihi opomnik, da pravice niso bile nikoli podarjene, ampak izbojevane. Kres pri tem ni le plamen, ki gori, ampak tudi tisti, ki združuje – kot skupni trenutek v naravi, ob glasbi, jedači, pijači in zgodbah.

Iz poganskih časov v sodobno družbo

Starejša plast: ogenj kot očiščevalni simbol

Zgodovina kresov sega daleč pred industrijsko revolucijo in delavska gibanja. V poganskih časih so ljudje ob prehodih med letnimi časi kurili kresove, da bi pregnali zimo, očistili prostor slabih sil in priklicali rodovitnost zemlje. Verjeli so, da ima ogenj moč, ki prežene zle duhove, obenem pa simbolizira novo rast in življenje.

Ti običaji so se ohranili v številnih delih Evrope. V Sloveniji pa so se kresovi, ob petju in plesu, dolgo ohranili kot del ljudskega izročila. Prvi maj je tako v mnogih vaseh in mestih združil dva svetova: stare verovanja in moderne delavske ideale. Ogenj je postal dvosmerno sporočilo – poklon naravi in človekovi pravici do dostojnega dela.

Skupnost, ki pride skupaj

Današnji kresovi niso več politično obvezni, kot so bili v obdobju socializma, a še vedno privabijo množice. Ljudje prihajajo iz različnih krajev, starosti in poklicev. Pogovori ob kresu so preprosti, a pristni – ni pomembno, kdo si in kaj delaš, važno je, da si tam. Otroci s palicami pečejo penice, odrasli nazdravljajo z jabolčnikom ali pivom, v ozadju igra harmonika ali lokalni bend.

Čeprav ima vsak kraj svoj značaj, se vzdušje skoraj povsod zdi podobno. Nekje bolj nostalgično, drugje z družabnim poudarkom, spet tretje z izrazito kulturnim programom, a povsod z istim bistvom: kres kot srčika srečanja.

Kresovanja po Sloveniji

Od mestnih parkov do gozdnih jasic

Največji prvomajski kres v Sloveniji tradicionalno gori na Rožniku v Ljubljani. Organiziran je s kulturnim programom, govorci in pohodniki, ki se tja zberejo ob mraku. A Rožnik ni edini. V Mariboru, Celju, Velenju, Novem mestu in drugod po državi potekajo kresovanja, ki imajo lokalni značaj. Nekje so to bolj neuradna zbiranja vaščanov, drugje dogodki s tržnicami, koncerti in govorniki.

V manjših krajih kres še vedno postavijo gasilci, lovci ali krajevna skupnost. Nekateri pripravijo tudi simbolično postavljanje mlaja, drugi pa se zadržijo pri skromnejši različici z žarom in lesenimi klopmi. Toda tudi tam, kjer ogenj ne doseže metrov visoko, še vedno gori z istim namenom – zbrati ljudi.

Prvomajski kres v prihodnosti

Ohraniti smisel v novih časih

V dobi digitalnih dogodkov, virtualnih protestov in oddaljenih stikov je nekaj skoraj revolucionarnega v tem, da se ljudje še vedno zberejo ob odprtem ognju. Morda se ravno v tem skriva čar in prihodnost kresov: niso dogodek zaradi tradicije, ampak tradicija zaradi potrebe. Potrebe po skupnosti, dotiku zemlje, vonju po dimu in pogovoru iz oči v oči.

Čeprav bodo časi morda prinesli bolj stroge okoljske ukrepe ali drugačne oblike praznovanja, bo ogenj – vsaj v simbolnem smislu – ostal. Kres morda ne bo vedno visok in ogromen, a pomen bo ohranil svojo moč. Morda bo ogenj nekoč digitalno projiciran, a še vedno bo nosil misel, da smo ljudje, ki se znamo povezati. Tudi če le za eno noč na leto.

---

Ogenj, ki ne ugasne

Prvomajski kres ni zgolj spektakel ognja, ampak tihi utrip družbene zavesti, ki je preživel politične sisteme, tehnološke spremembe in celo spremembe vrednot. Morda danes ne kurimo več iz jeze, ampak iz spoštovanja do zgodovine. A dokler bo kres tisti, ob katerem se lahko človek ustavi, pogleda drugega v oči in si reče – tudi letos smo tukaj – ima ta ogenj še vedno smisel.

Objava Prvomajski kres: zakaj še vedno prižigamo ogenj pred praznikom dela? se je pojavila na Vse za moj dan.