Pripovedne zgodbe baletne predstave Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana!

Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana je svojo letno baletno predstavo, ki je redno na sporedu ob vsakem bližajočem se izteku šolskega leta, uprizoril v petek 18., aprila 2025 na velikem odru v Cankarjevem domu.

Gallusova dvorana z razgibanim avditorijem v parterju in na dveh balkonih sprejme kar do 1541 obiskovalcev, pa vendar, so karte običajno razprodane skoraj v trenutku, ko se sprosti spletna prodaja za ta dogodek, vsaj tiste ‘boljše’ v parterju in na balkonu, zagotovo. Le kdo si od družine in prijateljev ne želi videti predstave, za katero so mladi nadobudneži dolgo in trdo delali pod budnim očesom svojih mentorjev. Veliko manjših šopkov pisanega cvetja je prispelo v preddverje in v rokah članov družine čakalo, da se preselijo v naročja otrok kot priznanje za njihov celoletni trud.
Tako, kot lansko leto, nam je v svojem uvodnem govoru voditeljica podrobneje predstavila delo ljubljanskega Konservatorija skozi vse šolsko leto, njihove dodatne aktivnosti ter poudarila intenzivnejše sodelovanje dijakinj v baletnih predstavah SNG Opera in balet Ljubljana, kar tudi sama toplo pozdravljam. Baletni ansambel SNG Maribor že leta v svojih vrstah redno gosti talentirane dijakinje in dijake mariborskega Konservatorija, kar predstavlja odlično popotnico za njihov nadaljnji baletni študij ter umetniško in osebnostno rast, saj jih poleg rednega dela v šoli dodatno umetniško oblikuje. Seveda, pa morajo plesalke in plesalci za takšno sodelovanje obvladati že precejšnjo mero baletne tehnike, prav tako sta pomembna njihov fizični izgled in odrska prezenca, da se lahko vklopijo v svet profesionalnega balet. O zasedbah odločajo koreografi in njihovi asistenti v sodelovanju z umetniškim vodjem – kdo je primeren za nastop in v kateri vlogi? Le v vrstah ansambla, ali morda že v kakšnem vidnejšem delu? Velika priložnost za te, ki resnično vidijo balet kot svojo profesionalno destinacijo, za katero se, verjamem, izplača potruditi.
Prvi del večera je nosil naslov Baletne Etude, Leo Delibes, Glasba iz baleta Sylvia. Ker sem nedavno gledala baletni večer mariborskega Konservatorija, o katerem sem tudi pisala, se mi pred očimi nehote ves čas pojavlja vzporedba med obema ustanovama, saj gre za isti šolski sistem, ki deluje po istih učnih načrtih. Recenzijo si lahko preberete spodaj

Kot je rdeča nit večera v prvem delu mariborskega večera predstavljala Andersenove pravljice, kar je močno zasnovalo vsako posamezno točno v koreografskem, dramaturškem, in kostumnem pogledu, so si ljubljanski baletni mentorji izbrali glasbo L. Delibesa iz baleta Sylvia, ki jo je za klavir štiriročno priredil Renauld de Vilbac. Kostumna podoba prvega dela je bila enostavna – beli baletni dresi, ki so se med razredi le malenkostno razlikovali za dekleta, ter črni trikoji in enostavne bele majice s kratkimi rokavi za fante. Precej minimalistična verzija, ki sicer deluje elegantno, čeprav sem osebno, zaradi starostne meje otrok začenši s 6. letom, večji pristaš bolj raznolike, domiselne podobe v delu, ko gre za razredne točke. Je pa to seveda čisto moja osebna vizija, ljubljanska belina je vsekakor delovala izčiščeno in v ospredje porivala telesa in tehnično znanje gojencev.
Zanimivost prvega dela večera je bila izvedba večine glasbenih točk v živo na koncertni klavir, ki je kraljeval ob vznožju odra. Glasbe so štiriročno izvajali korepetitorji KGBL: Mija Novak in Marjan Peternelj (točke 3-6), Sonja Bajc in Valentina Tehovnik (točke 7-11), Lyudmila Rubylova Šemrl in Marja Peternelj (točke 12-16). Glasba v živo vedno predstavlja dodatno doživetje za plesalce, kot tudi za gledalce, saj ustvarjanje v danem trenutku ter doživljanje baletne in glasbene umetnosti na ta način hkrati, zagotavlja umetniškem doživetju zagotovo dodano vrednost.

V prvih dveh točkah, ki sta bili edini izvedeni na posneto glasbo, so se pod mentorstvom Mihaela Žvegliča pokazali otroci iz Baletnih pripravnic 2A v prvi točki (Baletna suita A Brook, II. Allegro) 3A in C (Baletna suita A Brook, I. Allegro). Otroci so s svojo prisrčno pojavo seveda takoj prevzeli občinstvo na veličastnem odru. Ker so me Žvegličeve koreografije takoj spomnile na lanski baletni večer, sem pobrskala po spletnih straneh Parade plesa, izbrskala svojo tedanjo recenzijo https://www.paradaplesa.si/na-spici/trdo-in-predano-delo-mladih-baletnih-plesalcev-konservatorija-za-glasbo-in-balet-ljubljana/ in ugotovila, da je vsebina mojih komaj razpoznavnih čičk in čačk v zvezku, ki si jih med predstavo zapisujem, precej podobne vsebini, ki sem jo zabeležila lani: ‘Njihova koreografija je bila pričakovano enostavna, saj je pri tej starosti poudarek bolj na osnovni koordinaciji, občutku za glasbo in ritem, kot pravih baletnih korakih, pa vendar sem pogrešala kakšno spremembo formacij. Otroci so se na začetku obeh točk postavili v vrste v sprednjem delu odra in teh niso spreminjali do konca plesa, njihovi pogledi so bili usmerjeni ves čas direktno na publiko. Kljub temu, da so ti malčki na samem začetku svojega baletnega izobraževanja in seveda še ne zmorejo kompleksnih koreografskih premikov, menim, da je treba z njimi že od samega začetka delati na občutku prostora, kar pomeni premik iz skupine v vrsto, v krog, lahko se primejo za roke in hodijo po prostoru, enostavnih možnosti je kar nekaj.’ Podobno besedilo lahko uporabami tudi letos, predvsem, ko govorimo o prvi točki, saj je v drugi Žveglič formacije popestril s tremi krogi, otroci so se med seboj dotikali in ob tem obračali tudi glave eden proti drugemu ter na ta način ustvarili svoje prve épaulement – poze telesa, ki vključujejo določene trenutne pozicije zgornjega dela telesa (roki, glava in trup) v kombinaciji s trenutno pozicijo spodnjega dela telesa: en face, croisé, effacé écarté, pri čemer vedno govorimo o poziciji plesalčevega telesa nasproti publiki.
Ko gledam video posnetke kakovostnih baletnih šol v tujini, ki poučujejo po najbolj razširjeni metodiki Vaganova, me ob opazovanju najmlajših učencev ob njihovih PBT treningih, oziroma vajah za fizično pripravo (fleksibilnost in mišična ozaveščenost), ki jih običajno izvajajo pred rednim baletnim treningom, vedno fascinira uporabljanje natančnih pozicij zgornjega dela telesa, in metodično obračanje glave v točke 1, 2 in 8 v skladu z izvedenimi koraki in glasbo, pa čeprav gre za izrazito fizično telesno vadbo.

Te kompleksne telesne povezave se otrokom na ta način že od malega vgravira v mišični spomin, zato se kasneje s tem učenci, kot tudi njihovi pedagogi ne rabijo posebej ukvarjati – osnovna baletna koordinacija je v mladih telesih že postavljena. Kadar pa začnemo s poučevanjem otroka, ki tega ni bil naučen korektno, je potrebno ogromno dela, volje in potrpljenja, da plesalec svoje gibe ozavesti s pravilnimi épaulement in postanejo del njegovega baletnega plesa.
Točke št. 3 (1. razred), št. 4 (2. razred) in št. 5 (3. razred) so prav tako nastale v koreografiji baletnega pedagoga in mentorja Mihaela Žvegliča, tokrat ob spremljavi klavirja v živo. V točke Žveglič polagoma dodaja baletne elemente v skladu z obstoječim učnim načrtom, kot so plié, battement tendu, chassé, zato te postajajo bolj razgibane. Verjamem, da mentorju nikakor ni lahko narediti točko pripovedno in vsebinsko bogato brez podane osnovne dramaturške zasnove, saj se mora v tem primeru posluževati bolj abstraktne postavitve, kar pa, predvsem v nižjih letnikih, kjer osvojeno znanje še ni zelo bogato, izredno zoži koreografske možnosti.

Metko Beguš poznam kot mojo bivšo kolegico v baletu SNG Opera in Balet Ljubljana, ko je delovala kot redno zaposlena (čeprav le za določen čas zaradi ne-upokojevanja ansambla) plesalka v baletnem (solo) zboru in bila udeležena v redni tekoči produkciji baletnega ansambla, pa najsi je šlo za klasični, kot tudi sodobnejši repertoar. Ker sem v tem času delovala kot baletna pedagoginja in asistentka koreografa, lahko ocenim njeno delo kot tehnično precizno, pa tudi na odru je imela tisti potrebni žar, ki pritegne pogled gledalca in posameznika naredi prepoznavnega v množici. Metka je začela redno sodelovati z SNG Opera in balet Ljubljana že pri 16.-letih, po uspešno zaključeni srednji baletni šoli KGBL pa je postala članica ljubljanskega baletnega ansambla leta med leti 2012 in 2020. Pozdravljam, da se je Metka pridružila ekipi profesorjev baleta na KGBL, saj se je že med aktivno plesno kariero posvetila nadaljnjem študiju in diplomirala na Višji baletni šoli na KGBL, kasneje diplomirala tudi na Akademiji za ples AMEU-EMC, smer balet, trenutno pa (tako, kot jaz) končuje magistrski študij plesne pedagogike. Želim ji, da ne bi pa mojem vzoru zaradi obilice dela obstala tik prek zaključkom, temveč, da izpelje zastavljene cilje do konca. Srčno me veseli, da se vključujejo v redne baletne izobraževalne ustanove plesalci z večletno kariero v profesionalnem baletnem ansamblu, ki jih zanima nadaljnje izobraževanje v baletni pedagoški smeri in tako pridobijo poznavanje baletne metodike ter sodobnih pedagoških in psiholoških pristopov k poučevanju in drugih znanj, kar nudi naša Akademija za ples. Baletni plesalec in baletni pedagog namreč nikakor ne predstavljata istega poklica, pa čeprav je prvi pogoj za opravljanje drugega. Veliko dodatnega znanja je še potrebno, pa seveda želje, ljubezni, potrpljenja, izkušenj, da postaneš kakovosten baletni pedagog, ki se seveda stalno izobražuje in izpopolnjuje skozi vsakodnevno prakso in izkušnje. Metka je v večeru KGBL pripravila 4. razred in takoj sem začutila, da je to njena točka, saj je izstopala v svoji tehnični postavitvi, otroci so se trudili zapirati čiste baletne pozicije, uporabljati stopala, épaulement, koreografsko pa je bila točka zanimiva skozi spreminjanje formacij, raznoliko uporabo baletnih elementov in harmonični zaključni pozi. Bravo Metka, kar tako naprej!
Tanja Pavlič je pripravila 5. razred in jim postavila zanimivo koreografsko točko, ki se začne z fantom na sredini, dekleta pa se mu pridružijo izza kulis z vhodom ‘ritensko’, kar me je takoj spomnilo na zanimive Tanjine koreografije, saj se rada poslužuje obračanja plesalcev s fokusom ‘od publike’. Pri pas de bourrée suivi splošna opazka, da vodi zadnja noga, ko se dekleta premikajo croisé, nogi se ne smeta odpirati v 1. poziciji, temveč morata vedno ostati prekrižani, čim bližje 5. pozicije na špicah. Mladi fantič pa mora delati na obračanju glave na piruetah, to mu bo pripomoglo pri napredku v tej prvini. Kljub ljubki točki, polni dogajanja in ‘razplesanosti’ učencev, za kar grejo zagotovo zasluge Tanjinem pristopu in koreografskem talentu, pogrešam večjo čistočo klasičnih pozicij, boljšo en dehors postavitev, kar seveda izhaja iz mišične ozaveščenosti njihovih teles. Zagotovo ena najtežjih, vendar osnovnih baletnih prvin, ki jo lahko dosežemo s pravilno vadbo, oziroma pravilno uporabo spiralne dinamike, natančneje z ozaveščanjem mišice iliopsoas, oziroma združenih mišic psoas major in iliacus, ki medsebojno delujeta kot najmočnejši fleksor kolka. Iliopsoas tako predstavlja osrednjo točko spiralne (en dehors) dinamike, saj določa pravilno poravnavo plesalčevega telesa in omogoča njegovo popolno, oziroma individualno maksimalno odprtost, začenši iz kolkov, preko kolen, pa vse do vršička stopal. Če torej skozi metodično vadbo iliopsoas pravilno aktiviramo, začnejo pravilno delovati tudi druge določene mišice, potrebne za baletno tehniko: core mišice, globoki kolčni rotatorji, adduktorji, sartorius, tibialis anterior in tako v medsebojnem delovanju ozavestijo telo plesalca na pravilen baletni način. Kako pa pridemo do te ozaveščenosti iliopsoasa? Z metodično pravilnim poučevanjem, oz. z zapiranjem vsakega battement tendu-ja (iz katerega v kombinaciji s plié-jem izhajajo vsi nadaljnji baletni koraki) v čimbolj pravilno 5. (na začetku 3.) pozicijo z uporabo spiralne dinamike, ki izhaja iz medeničnega predela in nikakor ne iz stopal – in to od samega začetka šolanja. Ob takšnem sistemu se bodo mišice plesalcev postopoma ozavestile, aktivirale, in dosegle močno en dehors ozaveščenost ter hkrati kontrolo celotnega torza (hrbtne in trebušne mišice) na način ‘kvadrata, ki se ne premika’, o čemer govorijo(mo) vsi izobraženi baletni pedagogi, ne glede na metodiko, ki jo uporabljajo. Stabilnost in kontrola zgornjega dela namreč predstavljata osnovo, oziroma bazo za celotno nadaljnjo tehniko, saj naše okončine (roke in noge) izhajajo iz torza in če tega ne čutimo skozi mišično ozaveščenost, le kako lahko potem kontroliramo in usmerjamo delo svojih nog in rok?

6. razred je nastopil pod mentorstvom Vesne Cestnik Tehovnik. V lanski recenziji sem omenila, da me presenečata zaključni točki za 5. in 6. razred v mehkih copatih, saj se po našem učnem načrtu začne delo na špicah že (glede na to, kako se izobražuje danes po Evropi in svetu, bi rekla ŠELE!) v 4. razredu. Letos je Vesna svoje učenke postavila na špice in jim sestavila precej zahtevno koreografijo, ki je od deklet zahtevala večkratno izvedbo double pirouette en dehors, nekatere so jo bolj, druge pa manj uspešno izvedle, spet tretje so zavrtele le single pirouette. Vendar – če ne probamo elementov dan za dnem, kako se jih bomo pa naučili? Vesna je trem dekletom v sprednji vrsti zadala celo pirouette attitude en dedans, ki se uradno izvaja šele v srednji šoli. Vendar pozdravljam to potezo! Če učitelj oceni, da dekleta zmorejo več, naj jim to tudi ponudi, oziroma jih tega (na)uči, sploh, ker je že splošno znano, da naš učni načrt za baletne šole globoko zaostaja za ostalim svetom. Precej zahtevna točka, dobro izvedena, čestitke!
Sledi Entree v koreografiji Georgete Capraroiu, Nine Ogrinc in Marinke Ribič v katerem plešejo dijaki Srednje baletne šole in študentke Višje Baletne šole, tudi tukaj dekleta postavljene na konice prstov. Lahkotna uvodna točka, ki nas po zaključenih razrednih točkah pripravi za drugo polovico prvega dela večera, kjer spoznamo tudi letošnje tri diplomantke.
Anja Titan (4. letnik) se nam tako predstavi v variaciji Sylvie iz 1. dejanja, za katero je koreografijo po Louisu Merantu pripravila Georgeta Capraroiu, sicer že nekajletna profesorica klasične podržke in repertoarja na KGBL. Anja je zahtevno variacijo izvedla tehnično solidno, bila je pohvalno močna v svojem scenskem izrazu in dokaj stabilna v svojih piruetah. Perspektivna plesalka, ki pa mora več pozornosti posvetiti svojem fizičnem izgledu, če želi nadaljevati v klasičnem baletu. Seveda, saj Anjo namreč poznamo tudi kot odlično plesalko sodobnega plesa, kjer so ti kriteriji precej bolj ohlapni, kot je to v klasiki. Anjo spremljajo dekleta iz 1. letnika v harmonični koreografiji M. Ribič, pogrešam aktivno delo stopal v ‘špic copatih’.
V moškem duetu smo lahko videli Jarna Horvata (2.letnik) in Blaža Poličarja (1. letnik). M. Ribič jima je v to točko dodala več moških elementov, kar za fante v srednji baletni šoli v večji meri predstavlja vedno višje skoke in vedno večje število obratov – tako par terre, kot en l’air. Fanta sta vsekakor predstavila svoje dobre fizične predispozicije in skladni figuri, bila sta enotna v dobro izdelanih zastavljenih korakih. Morda bi lahko več skokov že izvajala z battu, veliko vaje pa bo tudi še potrebno, da osvojita korekten double tour en l’air, tehnični element, brez katerega danes moški baletni plesalec enostavno ne more funkcionirati v profesionalnem baletnem ansamblu. Ker pa imata oba fanta še nekaj let šolanja pred sabo, verjamem, da bosta prišla do želenega rezultata in do odrskih desk enega od naših dveh profesionalnih baletnih ansamblov.

Tudi Ahilo Oku (4. letnik) v variaciji Silvie iz 1. dejanja je pripravila mentorica G. Capraroiu, njene spremljevalke pa so tokrat bila dekleta iz 2. letnika (koreografija M. Ribič). Aliha vsekakor poseduje dobre fizične predispozicije, potrebne za balet, njeno telo je skladno, ima lepo stopalo na katerem čvrsto stoji na konicah prstov, stabilni so tudi njeni pirueti. Ne razumem pa, kako je v koreografiji, tako kot lani, zopet izvajala italijanske fouetees in zopet ponovila iste bistvene napake – peta stojne noge v plie ves čas dvignjena od tal, pot v développé ecarte izredno en dedans, s k