MICA

Polena so skoraj dogorela in po kuhinji se je začel širiti hlad. Na štedilniku je bila v kotličku še vedno vroča voda. Mica je stegnila roko in z vrvice napeljane pod stropom osmukala pest kamilic. Potopila jih je v skodelico vroče vode in čakala. Kmalu je prostor zavzel prijeten cvetlični vonj.

Potrkalo je in vstopila je Lenka: »Pozdravljena Mici, kako smo danes?«

Brez da bi počakala na odgovor, je iz košare vzela lonec ovit v debelo krpo, hlebec kruha in vrečko s kavo.

»Prinesla sem vam malo golaža, saj veste, da vedno preveč skuham. Pa kruh sem spekla, prvič z domačimi drožmi. Morate mi povedati, ali vam je všeč.«

Odkrila je lonec in vonju kamilic se je pridružil omamni vonj golaža. Iz kredence je vzela krožnik in zajemalko, odrezala kos kruha in oboje postavila pred Mico. Ta je od ugodja zaprla oči. V ustih se ji je nabrala slina. Z brezzobimi čeljusti je mlela kot maslo mehke koščke mesa, v slastno omako pa pomakala kruhovo sredico.

»Če je skorja za vas pretrda, jo pustite,« je dodala Lenka, ko je videla, da je ne more prežvečiti, »odnesla jo bom domov in jo namočeno v vodo vrgla kokošim.«

Potem je na ugašajoč ogenj položila eno izmed zadnjih polen.

»Jutri vam prinesem košaro drv, toliko, da bo zadostovalo do sobote. Takrat bo imel Bine čas in lahko bo nažagal in nacepil trhlo hruško, ki vam jo je vzela poletna nevihta. Danes grem v mesto. Ali vam lahko kaj prinesem?«

»Le kaj bi brez tebe, Lenka? Pa kaj sprašujem, že zdavnaj me ne bi bilo več. Hvala ti za vse, a nerada sem ti v breme.«

»To je še najmanj, kar lahko storim za vas, potem ko ste negovali mojo bolno mamo, ko sem delala v Avstriji.«

»Nekaj bi pa te res prosila. Ali bi mi lahko prinesla iz lekarne tablete za srce? Že pred nekaj dnevi sem pojedla zadnje.«

»Seveda, Mici, sedaj pa se mi mudi. Naročena sem pri zdravniku.«

Zagledala je njen zaskrbljen obraz in z nasmeškom na ustih dodala: »Veste, z Binetom pričakujeva.«

»Oh, otrok, kako lepo, joj, kako sem vesela za vaju.«

   Ko je ostala sama je skrbno pospravila ostanke in jih odnesla v hladno shrambo. Pogladila je vrečko s kavo in jo povohala. Kljub zaprtemu ovoju je razkošno dišalo. Vendar ji je srce spet začelo divjati in je raje popila hladen čaj. Kuhinja se je ponovno segrela, ona pa je bila sita in tako vesela za Lenko in Bineta. Legla je na divan. Vedno se je najhitreje umirila, ko je pomislila na svojo Aniko, hčerkico, ki ji jo je še čisto majhno vzela davica. Koliko sreče ji je prinesla v teh dveh kratkih letih! Kako se je samo znala stisniti k njej. Rada je vonjala njene zlate laske, dišeče po milu in otroški nedolžnosti. Potem se je spomnila na mrtvorojenega sinka, ki ga nikoli ni videla. Tri dni je rojevala in kolebala med življenjem in smrtjo. Ko se je po nekaj dneh zbudila iz nezavesti, je bil že pokopan. V mislih je obema poslala poljube. Kako rada bi ju objela! Samo enkrat. Še spomin na Franca je bil vedno manj grenak. Nič kaj lepo se ji ni godilo ob njem. A rada ga je imela. Kadar ji je bilo najbolj hudo, se je spomnila, kakšen je bil, ko jo je zasnubil, ko ga ni alkohol še v celoti spravil ob pamet. Na tiste redke trenutke, ko jo je pogledal z jasnimi in kot spominčice modrimi očmi, jo stisnil sebi in ji rekel: »Oh, Micika moja, morda pa se gospod doktor motijo, pa bova še lahko naredila kakšnega Franceljna.« Pa na čase, ko je pohajal po kuhinji z napetim trebuhom in rumenimi očmi in ji grozil, ker je pred njim skrila žganjico. Potem pa je bil še samo kupček kosti pod odejo in je molila podnevi in ponoči, da bi mu bog skrajšal muke. Kadar pa se je spomnila na dolgove, ki jih je ustvaril s pijančevanjem, in zaradi katerih bo do smrti sirota, takrat je podvomila v moč svoje ljubezni. Pa še takrat se je tolažila: »Kaj naj bi naredil viničarski revež, ko so ga kot dojenca navadili na šmarnico?«

  Toplota se ji je razlezla po telesu, ugodje sitosti ji je povrnilo moči in domislila se je, kako bo presenetila Lenko. Vstala je in iz skrinje v kotu potegnila škatlo s pletilkami in ostanki volne. Začela je plesti majhne copatke. Delala je ves popoldan in sonce je že zašlo za Pohorjem. V kuhinji se je stemnilo. Prižgala je luč in nadaljevala. Bolečine v križu in odreveneli prsti so jo opominjali, naj neha, a neka notranja energija jo je gnala naprej. Pozno ponoči je končala. Legla je z razbolelim hrbtom, a bila je mirna in srečna. Zaspati pa kljub temu ni mogla. Ure so minevale in izza temne zavese se je že začelo kazati vstajajoče sonce. Droben žarek je smuknil v kuhinjo in osvetlil njeno lice. Objela ga je z obema rokama in zdelo se ji je, da jo vabi k sebi. Strmela je v toplo svetlobo in na drugi strani te sončne potke zagledala obris znane postavice, svojo drobceno punčko z zlatimi kodri.

»Anika moja, si prišla?« Stegnila je roki proti njej in z nasmehom na ustih zaprla oči.

   Lenka je potrkala in ko ni bilo odziva, je vstopila. V kuhinji je bilo ledeno mrzlo. Začudila se je, da Mica spi. Ležala je z nasmehom na ustih in s predse iztegnjenimi rokami. »Mica, zbudite se, zdravila sem vam prinesla!« Prijela jo je za roko in odskočila, kakor bi jo stresla elektrika. Roka je bila voščena in trda. Začela jo je tresti in na ves glas kričati. Potem se je osvestila v vednosti, da mora poklicati reševalce. Roke so ji drgetale, zato je sedla k mizi in nanjo odložila telefon, da ji ne bi zdrsnil na tla.

Sedla je, pred njo pa je stal par majhnih pisanih copatk.