Prenova kot proces: Suhadolc arhitekti

Medtem ko se sodobni svet z vedno večjo hitrostjo ukvarja s produkcijo čim več dobrin, prenova ostaja postopek, ki se s premislekom ukvarja z izboljšanjem obstoječega in mu tako kljubuje. Potrebi po hitrosti odgovarja s potrebo po umiritvi, po (že skoraj izgubljenih) mojstrskih znanjih, potrpežljivosti in vztrajnosti. Vzbuja razmislek o naši odgovornosti do okolja in dialoga, ki ga vzpostavljamo s preteklostjo.

Andreja Pikelj in Matjaž Suhadolc skupaj delujeta že desetletje; njuno sodelovanje se je postopoma formiralo s projekti, ki so jima z leti prišli na pot. Prva dva samostojna projekta prenove hiš na Goriškem, ki sta ju usmerila k podrobnejšemu raziskovanju vseh vidikov prenove, sta prišla leta 2015 in 2016.

Leta 2020 sta začela s projektom prenove nekdanje kmetije v Lokovcu, ki je trenutno v postopku gradnje – obnove. Razlaga idejne zasnove projekta za sabo neizbežno potegne zgodbo objekta: prenova je vedno v dialogu s preteklostjo. Kar se dogaja na gradbišču, ni vedno razvidno na papirju, zato smo odšli na Lokovec in prisluhnili zgodbi hiše ter videli, kako se ta postopoma vključuje v zasnovo sodobnega bivališča.

Kakšna je zgodovina hiše na Lokovcu, kako je prišlo do projekta prenove?

Lokovec 208 je tipična kmetija, sestavljena iz hiše, objekta s senikom in delavnico ter manjše kašče. Vsi trije objekti so grajeni iz kamna, pozidani so bili v prvi polovici 19. stoletja. V današnji kompoziciji se jih vidi že v franciscejskem katastru. Zatem je bila hiša v šestdesetih letih precej predelana, povečana. Pred dvajsetimi leti, leta 2005, je tu še vedno nekdo živel.

Leta 2020 jo je kupil par iz Londona. Do nas sta prišla z idejo, da bi stavbe prenovila za lastne potrebe – dokler sta oba še delovno aktivna, bi jih uporabljala za počitniško rezidenco, kasneje, ko se upokojita, pa za trajno bivanje. Njun namen je, da bi se iz mesta umaknila v bolj umirjeno, podeželsko okolje.

Še istega leta smo začeli s projektiranjem vseh treh objektov, v letu 2022 pa smo zanje dobili gradbeno dovoljenje. Prenova se je začela v letu 2023, dela so stekla zgolj na glavni hiši. Ta bo po prenovi ostala jedro domačije, v njej bo stanovanje lastnikov. Druga dva objekta bosta namenjena kratkotrajni nastanitvi.

Projekt traja že kar nekaj let. Investitorja sta sklenila, da se ne bosta podvrgla pretiranemu stresu in hitenju, tako je realizacija projekta, ki se je začel leta 2023, raztegnjena na več let; dela naj bi bila zaključena leta 2027–28. Projekt se izvaja premišljeno, v skladu z njunimi zmožnostmi. Izziv so seveda finance, saj je prenova na odročnem kraju, kot je ta, draga, drug izziv pa je tudi koordinacija projekta iz oddaljenega Londona. Lokalnih izvajalcev je malo, predvsem takšnih, ki so mojstri tradicionalnega stavbarstva in obrti.     

Kakšen je bil idejni projekt?

Glavna hiša je poleg bivalnih prostorov zajemala tudi senik in hlev. Hiša je tipičen primer prilagoditve na naravne danosti in omejitve lokalnega prostora. Stoji na 900 m. n.  v., zime so bile nekdaj dolge – kmetija je bila tudi po več mesecev prekrita s snegom. Ljudje in živali so zato bivali pod skupno streho, prekriti z debelo »odejo« sena na podstrešju. Zaradi ostrih zimskih razmer so bili prisiljeni v sobivanje, ljudje in živali so živeli bolj povezano, v večjem sožitju.  

Na začetku je imela hiša le bivalni del, v katerem so spali okrog peči. Hiša ima zelo viden, značilen osnovni profil, ki je bil nadzidan v 60-ih in 70-ih letih. Ko se je po letu 1960 dvignila streha, je hiša dobila dodatno etažo. V predel senika sta bili umeščeni dve spalnici, senik pa je bil prestavljen v novo, dvignjeno podstrešje. Bivališče za ljudi je bilo vedno v južnem delu, ki je bil bolj izpostavljen soncu, na severnem, bolj mrzlem, vkopanem delu pa so bivale živali. Vzdolž celotnega tlorisa je bil v podstrešni etaži senik. Zatrepi so bili povišani z zidom iz polne opeke enojne debeline, vzdolžne stranice pa z betonskimi bloki, ki so jih izdelali doma.

Nadzidek je bil v zelo slabem stanju, zato ga je bilo treba tudi obnoviti oziroma nadomestiti z novim. Najprej smo razmišljali o uporabi betona ali opeke – tako, kot je bilo prej. Za statiko hiše pa se je potem izkazalo, da je najbolje, da je gradbeni material čim bolj homogen za primer potresa – lokacija je namreč na potresno zelo občutljivem območju. Zato smo ga pozidali iz lokalnega kamna z uporabo apneno – cementnega veziva. Na ta način smo dosegli boljši odziv celotne konstrukcije na potres. Uporaba betona je zato pri kamnitih stavbah omejena na povezovanje, podpiranje in premoščanje kamnitih konstrukcij, ne pa na njihovo dopolnjevanje ali nadomeščanje.

Del hiše, v katerem je bil hlev, je predvsem arhitekturno zelo elementaren. Hlevski del je izkopan v živo skalo, po obodu izkopa nadzidan s kamnom in pokrit s streho. Minimalne odprtine so v prostor dovajale svež zrak in nekaj svetlobe. Del hiše, namenjen bivanju, je bil razdeljen na črno kuhinjo, v delu, ki meji na teren, in na »hišo« s pečjo, v katerem je bilo osrednje bivališče. Spalnice so bile narejene šele po letu 1960 in so bile dostopne le preko zunanjega balkona. Glavna ideja projekta osrednje hiše je ta, da jo želimo prezentirati v njeni prvinskosti, neposrednosti. Klet, ki je skoraj jamski prostor, ter po drugi strani do ostrešja odprti nadzemni del, zelo svetel in razsežen. Tu smo izpostavili  tudi staro tesano ostrešje, ki je zelo lepo ohranjeno.

Vse prizidave iz druge polovice 20. stoletja so bile odstranjene. Odražale so improvizacijo, neupoštevanje stavbarskih običajev. Hkrati je bila ohranjena celotna struktura iz 19. stoletja, vključno z osmojeno južno steno iz časa, ko črna kuhinja še ni imela dimnika. Nova horizontalna poteza odprtine ustvarja protiutež vertikalnosti prostora, odprtega do strehe. Ob njej bo dolga klop, ki bo, vključno s pogledom na okolico, centralni element tega prostora. Glavni fokus bivalnega prostora naj bi bila tudi dolga jedilna miza. Stare kamnite zidove bomo prezentirali neometane, nove pozidave bodo ometane brez predhodne izvedbe faž, po kamnu, ter neravno, na žlico.

Ali ste prišli na projektu v nasprotje med konceptom zasnove in tem, kar stara kamnita hiša omogoča? Če ja, kako ste se odzvali? Ali ste morali sklepati kakšne kompromise?

Osnovne poteze projekta so se zarisale že ob prvem obisku objektov. Kar je bistveno – arhitekturno pripoved te hiše je znal odlično prepoznati tudi sam investitor. Ves petletni proces je v bistvu evolucija prve ideje. Sprememb je bilo malo, tako konstrukcijski kot inštalacijski elementi so odlično padli v zgodbo.

Hiša je bila že od začetka odprta –  bila je brez ometov, z vidno konstrukcijo, kar je bilo ugodno za statično analizo. Objekt je majhen in ga ni težko nadzorovati, tako smo že idejno zasnovo zastavili tako, da je bilo koncept mogoče izvesti.  S kamnitimi gradnjami imamo že nekaj izkušenj, poleg tega že v idejni fazi sodelujemo s statikom, ki je mojster na tem področju.

Kakšni problemi so se pojavili pri projektu? Kako ste se jih lotili?

Večjih problemov v resnici ni bilo, so pa nekateri izzivi, s katerimi se uspešno soočamo. Prvi je vlaga v konstrukciji, ki je problematična pri starih objektih – kamnite stene smo tudi tu morali osušiti. Pristopamo minimalistično, s kvalitetnimi drenažami ob in v objektu, včasih je že to dovolj.

Drugi je toplotni ovoj, ki ga je treba zagotoviti za bivalno ugodje. Tu se pojavi dilema, saj dodajanje izolacije pomeni, da kamnita konstrukcija ni več vidna. V tem primeru smo se zato odločili za zajetno količino izolacije v predelu ostrešja in proti terenu, obodne stene pa bodo ostale takšne kot nekoč – zgolj kamnite, fugirane ali ometane.

Eden izmed izzivov, ki se pri prenovi starejših objektov vedno pojavi, je tudi utrditev obstoječe konstrukcije. Tu smo jo izboljšali z injektiranjem, povezali z betonsko vezjo in sidrali v medetažno konstrukcijo. Ekipa, ki je izvajala injektiranje sten, je to izvedla posebej skrbno, da smo na stenah lahko obdržali vidni kamen. 

Ali ste na gradbišču naleteli na kakšna zanimiva »odkritja«?

Bistveno odkritje je bilo, da je na dvorišču med objekti vodnjak, v katerega stalno priteka voda, kar nas je presenetilo, saj je površinska voda na kraških tleh redka. Verjetno so ljudje ta prostor poselili prav zaradi dostopa do vode.

Med čiščenjem odvečnega materiala v kleti se nam je razkrila izjemna stena iz raščene skale, dopolnjene s pozidanim kamenjem. Odločili smo se, da jo prezentiramo in posledično nekoliko preoblikujemo tloris vkopane pritlične etaže. Ta prostor smo tako, raje kot zaprt tehnični prostor, zasnovali kot odprt, večfunkcionalen, družabno-delovni prostor. Obodne stene smo v kleti v celoti pustili vidne, tehnične prostore pa smo prestavili v podzemni prizidek ob objektu.

Kako ste poiskali izvajalce, usposobljene za prenovo? Ali jih je bilo težko najti?

Investitor je izvajalce izbiral sam, opiral se je na priporočila in redka poznanstva iz lokalnega okolja.  Sami v tistem času nismo poznali lokalnih gradbenikov in v procesu izbora nismo bili navzoči. Nekaj referenc smo pridobili od goriške območne enote ZVKDS. Izbrani izvajalec dela opravlja skladno s predhodnimi dogovori, napake oziroma neskladnosti je pripravljen sproti odpravljati. Posebej moramo pohvaliti ekipo, ki je izvajala injektiranje sten.

Ali večinoma investitorjem predlagate prenovo ali že sami pridejo k vam s to idejo?

Naše stranke so v veliki meri ljudje iz Srednje in Zahodne Evrope, ki so si sklenili v Sloveniji zgraditi svoj sekundarni dom. Nekateri se sem selijo za stalno.  Mnogi slovensko podeželje vidijo kot možnost za umik iz večjih, prenatrpanih urbanih središč. Gre za ljudi vseh starosti, tudi za mlade, v delovno najbolj aktivnih letih. Prav vse navdušuje raznovrstnost našega prostora, tako naravna kot kulturna. Hitro vzljubijo tudi naše ljudi. Poslušamo res veliko pozitivnih zgodb. In prav vsi pridejo z idejo po obnovi starega objekta.

Kako se odločiti, kdaj prenavljati in kdaj zgraditi novo hišo?

Nisva prepričana, če gre tu res za dilemo. Prenove se lotiš, ker v stari hiši prepoznaš kakovosti, ki jih v novi hiši ni mogoče poustvariti. Skoraj vsako staro hišo je mogoče obnoviti. Prenova je manj predvidljiva, več je presenečenj, več je prilagajanja. Konkretna prenova bo trajala leta. Dodatni stroški se pojavljajo na vsakem koraku, a rušitev in nadomestna gradnja nikdar ni bila možnost. Predvsem se mi zdi, da jeziček na tehtnici ni hiša, temveč investitor. Ljudje, ki prenavljajo, imajo drugačen pogled na prostor in drugačen odnos do njega.

Če se vseeno zaradi različnih razlogov izkaže, da je staro hišo bolje nadomestiti z novo, vedno skušamo analizirati in razumeti razloge, zakaj je bila hiša zgrajena prav na tem mestu. Umeščanje in oblikovanje osnovnega gabarita je v preteklosti vedno temeljilo na določenem premisleku.

Pri prenovi mora biti investitor pripravljen na pot polno izzivov – stroškovno in časovno je težko reči, da je prenova smotrna. V gradnjo mora vložiti ogromno lastnega časa, sprejeti tudi kakšen neprijeten kompromis. Seveda se pri tem ves čas opira na arhitekta. V splošnem pa velja, da pri gradnji  stalna in dobra komunikacija med udeleženci doseže dober rezultat. Glede na pretekle izkušnje investitorjem praviloma predlagamo, da v fazi gradnje vršimo tudi gradbeni nadzor. Tako lahko vzpostavimo neposreden stik z izvajalci, nadziramo in usmerjamo njihovo delo in se od njih hkrati veliko naučimo.

Kaj je pri arhitekturni prenovi tisto, kar vas najbolj vznemirja, zanima? Kaj želite doseči?

Stare hiše imajo časovno komponento, ki je nove hiše ne morejo imeti; ta večplastnost daje prenovi poseben čar. Prenova stare hiše povabi k odkrivanju njene preteklosti, ljudi, ki so v njej živeli, k raziskovanju širšega prostora.

Ne samo, da obstoječe ponovno uporabimo, zanimiva se nama zdi tudi ideja, da se s selitvijo v obnovljeno hišo nekoliko prilagodi tudi način bivanja. Ko obnavljamo stavbe, s tem krepimo povezavo s prostorom, občutek skupnosti, sobivanje z naravo, kar povzroči več razmisleka o samooskrbi, širši uporabi zunanjih površin  … Ponovna uporaba stavbe spodbudi ponovno uporabo ostalih virov. To so trajnostni vidiki bivanja, ki so bili nekoč samoumevni.

Raznolikost prostora v Sloveniji je izjemno bogata, vključno s stavbno dediščino. Veliko razmišljamo o tem, kako zasnovati arhitekturo, ki gradi na raznolikosti in posebnosti lokalnega prostora in oživlja bivanje v prostorih malega merila, kot je na primer prenova vaških jeder. Oživiti bi morali prostore, v katerih so ljudje bivali od nekdaj. Verjamemo, da je to lahko ključ za prihodnost, še posebej glede dejstva, da je sodobno urbano bivanje za marsikoga postalo preveč stresno.

Kako bi v par besedah povzeli bistvo vašega arhitekturnega pristopa? Če bi strnili v eno besedo, katera beseda bi to bila? Po čem se ločite od drugih birojev?

V prostoru želimo postopati spoštljivo, oblikovati hiše, ki so okolju in naročniku prijazne. Ne vem, ali nas to loči od drugih birojev, želimo pa biti gradnik takšnega pristopa. Pomemben nam je dialog, z naročnikom, pa tudi z vsemi vpletenimi, izvajalci … Če bi naše delovanje strnila v nekaj besed, bi te bile: povezovanje, dialog, trajnost.

Kaj je pri ustanavljanju lastnega biroja najtežje? Kaj bi lahko izboljšali?

Dokaj zahtevno in tudi izredno pomembno pri ustanavljanju lastnega biroja je formiranje ekipe, delitev dela in ustvarjanje časovnice projekta. Biro so predvsem ljudje, usklajena ekipa z jasno vizijo, skupina, v kateri se delo deli sorazmerno in odgovorno. Na tak način se lahko zgodi »biro«. Glavni izziv je obvladovanje situacij, ki se pojavijo v vseh fazah projekta, hkrati pa tudi obvladovanje več projektov naenkrat. Izboljšave imamo za del nenehnega procesa. Stalno se izpopolnjujemo, tudi z napakami, ki so priložnost za učenje in rast.

Verjamete v arhitekturno revolucijo ali evolucijo in zakaj?

Sprememba je edina stalnica človeštva. Najbrž se tega ne zavedamo, a v času, ki ga živimo, je vsak dan revolucionaren. Kljub temu dandanes marsikdo čuti ujetost v strukturi, v stanju, ki je inherentno nerevolucionarno. Pogosto srečujemo ljudi, ki jim obnova in selitev v staro hišo predstavlja terapijo, občutek vrnitve na bolj pravo pot.

Pogovarjala se je: Nina Dolar

Splet in tisk imata drugačni uredniški zasnovi. Čeprav vsebine na spletu lahko še vedno berete brezplačno, je vanje vloženega veliko znanja, preverjanja, radovednosti in dela. Z naročilom tiskane revije pridobite odlične vsebine in omogočite nastajanje Outsiderjevih vsebin tako na spletu kot v tisku. Hvala!

Celoletna naročnina