Predsednik Zoran Stevanović in akademik Gregor Jurak pred kamerami v besednem dvoboju, kdo ima prav? Preverili smo

Dan slovenskega športa je v državnem zboru prinesel tudi nekoliko drugačno dogajanje. Predsednik DZ Zoran Stevanović se je med športnimi meritvami zapletel v zanimiv pogovor z Gregorjem Jurakom s Fakultete za šport. Razprava o tem, ali se moč, hitrost in kondicija med seboj izključujejo, pa ima zanimivo znanstveno ozadje.

LJUBLJANA – Ob dnevu slovenskega športa so v sredo, 23. septembra, v državnem zboru poslancem in zaposlenim ponudili možnost, da preverijo nekatere svoje telesne sposobnosti. Izvedli so meritev moči stiska pesti in test tapkanja, pri izvedbi pa so sodelovali strokovnjaki Fakultete za šport in raziskovalne skupine SLOfit.

Test tapkanja med drugim preverja hitrost in živčno-mišično koordinacijo, stisk pesti pa statično oziroma absolutno moč rok.

Med tistimi, ki so se preizkusili, je bil tudi predsednik državnega zbora Zoran Stevanović, ki je povedal, da trenira sedem dni v tednu. Ob meritvah se je zapletel tudi v razpravo z Gregorjem Jurakom. Dnevnik je poročal, da je Stevanović menil, da človek z večjo mišično maso izgublja kondicijo, Jurak pa mu je pojasnjeval, da takšno posploševanje ne drži.

Pogovor je šel takole:

»Vemo, da je kondicija svoja stvar, moč je svoja, hitrost je svoja. Med sabo se izključujejo,« je dejal Stevanović.

»Izključujejo se ne, komplementarne so,« mu je odgovoril Jurak.

»Izključujejo se med sabo,« je vztrajal Stevanović.

»Izključujejo se ne.«

»OK, tukaj ne bova … Vi iz teorije, jaz iz prakse.«

»Jaz tudi govorim iz prakse,« mu je odgovoril Jurak.

Stevanović je nato vprašal: »Če povečaš hitrost, moč začne padat. Se strinjate?«

»Ni nujno, ne,« je odgovoril Jurak.

»Pri meni je.«

»Treba je pravilno vaditi,« je pogovor sklenil Jurak.

Kaj pravi znanost?

Pri tem je najprej treba ločiti med silo, mišično močjo in hitrostjo gibanja. V pogovornem jeziku vse to pogosto zajamemo z besedo »moč«, v športni fiziologiji in biomehaniki pa ne gre za isto stvar.

Znanost že dolgo pozna tako imenovano razmerje med silo in hitrostjo mišične kontrakcije. Pri maksimalnem koncentričnem krčenju, ko se mišica krajša, praviloma velja, da lahko mišica pri večji hitrosti krajšanja razvije manjšo maksimalno silo.

To razmerje je podrobno opisano tudi v preglednem znanstvenem članku Juliana Alcázarja in sodelavcev, objavljenem leta 2019 v reviji Frontiers in Physiology. Avtorji poudarjajo, da je odvisnost razvite sile od hitrosti mišične kontrakcije eno temeljnih in dobro uveljavljenih načel mišične fiziologije.

Če torej Stevanovićev stavek »če povečaš hitrost, moč začne padati« razumemo kot opis maksimalne sile mišice pri eni koncentrični kontrakciji, ima njegova trditev znanstveno podlago.

Toda to ni isto kot trditev, da se moč oziroma sila, hitrost in kondicija kot telesne sposobnosti med seboj izključujejo.

Moč in hitrost se lahko razvijata skupaj

Raziskave kažejo, da je mogoče z ustrezno načrtovanim treningom hkrati izboljševati sposobnost razvoja sile, eksplozivno moč in hitrost.

Zelo nazoren primer je sistematični pregled in metaanaliza Arjana Dougana in sodelavcev, objavljena leta 2025 v reviji Journal of Strength and Conditioning Research. Avtorji so analizirali trening sprinta z dodatnim uporom. Ugotovili so, da je takšna vadba izboljšala silo, moč in sprintersko izvedbo na 5, 10 in 20 metrov.

To je pomembno prav za razpravo iz državnega zbora: povečanje sposobnosti ustvarjanja sile torej ne pomeni avtomatičnega zmanjšanja hitrosti. V športnem treningu se ti sposobnosti pogosto razvijata skupaj.

Tudi sistematični pregled iz leta 2024 je ugotovil, da je trening sprinta z uporom učinkovito sredstvo predvsem za izboljšanje pospeševanja na prvih desetih metrih.

Kaj pa kondicija in mišična moč?

Nekoliko bolj zapleteno je razmerje med treningom moči in vzdržljivosti.

Športna znanost pozna tako imenovani interferenčni učinek. Če posameznik hkrati trenira veliko vzdržljivosti in moči, lahko v določenih okoliščinah napredek pri eni sposobnosti nekoliko zavre razvoj druge.

Toda niti tukaj ne velja preprosto pravilo, da se sposobnosti »izključujejo«.

Velika sistematična pregledna študija in metaanaliza, objavljena v reviji Sports Medicine, je zajela 59 raziskav in 1346 udeležencev. Pokazala je manjši negativni vpliv kombiniranega treninga moči in vzdržljivosti na razvoj moči spodnjega dela telesa pri moških, medtem ko takšnega učinka pri ženskah niso ugotovili. Pri številnih drugih kazalnikih pomembnih razlik ni bilo.

Avtorji zato govorijo o manjšem interferenčnem učinku, ne pa o tem, da bi bilo moč in vzdržljivost nemogoče razvijati hkrati. Na rezultat vplivajo vrsta vadbe, njena količina, intenzivnost, razporeditev treningov in treniranost posameznika.

Podobno je pokazala metaanaliza pri treniranih igralcih ekipnih športov. Dobro načrtovana kombinacija treninga moči in visoko intenzivne vzdržljivostne vadbe praviloma ni zavrla razvoja telesne zmogljivosti.

Kdo ima torej znanstveno podlago?

Odgovor je odvisen od tega, o čem natančno govorimo. Če govorimo o razmerju med silo in hitrostjo ene maksimalne mišične kontrakcije, potem obstaja dobro dokumentirano obratno razmerje: višja hitrost krajšanja mišice pomeni manjšo maksimalno silo, ki jo lahko mišica v tistem trenutku razvije. V tem ozkem smislu je del Stevanovićeve razlage skladen z mišično fiziologijo.

Če pa govorimo o razvoju telesnih sposobnosti s treningom, je slika drugačna. Moč, hitrost in vzdržljivost se ne izključujejo avtomatično. S pravilno načrtovano vadbo jih je mogoče razvijati vzporedno, čeprav lahko med nekaterimi vrstami treninga nastane določen interferenčni učinek.

Zato je Jurakova razlaga, da so lahko te sposobnosti komplementarne, skladna z ugotovitvami raziskav o športnem treningu. Stevanovićeva trditev o padanju sile z večanjem hitrosti pa opisuje drug, precej ožji biomehanski pojav.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona TV Slovenija

<p>The post Predsednik Zoran Stevanović in akademik Gregor Jurak pred kamerami v besednem dvoboju, kdo ima prav? Preverili smo first appeared on NaDlani.si.</p>