Predlog zakona o kulturni dediščini dviguje prah v Sloveniji

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je tik pred novim letom poslalo v javno obravnavo osnutek zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-2), ki ga je pripravilo pod vodstvom Aste Vrečko. Predlog zakona, ki naj bi določal osnovne pogoje za varstvo slovenske kulturne dediščine v prihodnjih letih, je sprožil val kritik zaradi pomanjkljive priprave, pravnih nedoslednosti in strokovne površnosti.

Kulturni forum SDS je opozoril na številne pomanjkljivosti v osnutku zakona, ki jih je zaznal med pregledom. Kritiki poudarjajo, da zakon ni bil deležen končnega pregleda, manjka mu vsebinska jasnost in terminološko poenotenje. Napačna raba temeljnih strokovnih izrazov, kot sta “vrednota” in “vrednost”, ter zmeda med pojmi, kot sta “varstvo” in “varovanje”, dodatno poslabšujejo kakovost dokumenta.

Avtorji očitno ne razumejo mednarodnih listin in evropskih direktiv ter tudi ne Ustave Republike Slovenije. – Kulturni forum SDS

Osnutek ZVKD-2 ogroža obstoječe varstvo kulturne dediščine, predvsem tistih delov, ki so ohranjeni v izvornem okolju, zasebnih zbirkah in običajih lokalnih skupnosti. Kritiki opozarjajo, da zakon izključuje ta področja in uničuje že vzpostavljena sodelovanja. Ena izmed ključnih skrbi je tudi razveljavitev obstoječih pravilnikov o arheoloških raziskavah, kar bi lahko znižalo standarde na tem področju.

Kulturni forum SDS trdi, da zakon ne vključuje sodobne heritološke in muzeološke teorije ter ne upošteva demokratičnih konceptov sodobnega dediščinjenja. Namesto da bi zakon spodbujal vključevanje javnosti in odpiral strokovno znanje, predlog po njihovem mnenju deluje avtoritarno in odseva preživeto totalitaristično miselnost.

• Zakon ne spodbuja javnega sodelovanja.
• Omejuje funkcije muzejev brez pooblastil za državne javne službe.
• Ne upošteva mednarodnih smernic in evropskih direktiv.

Objavljamo celotno kritiko predloga zakona o kulturni dediščini:

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je tik pred novim letom poslalo v javno obravnavo osnutek ZVKD-2. Zakon je krovni državni dokument, ki bo v naslednjem obdobju določal osnovne pogoje varstva kulturne dediščine v Sloveniji. Zakon mora načeloma zagotavljati pogoje za bolj učinkovito varstvo dediščine in olajšati delovanje ustanov. Kulturne in dediščinske  ustanove mora povezati, pospešiti sektorsko sodelovanje in predvsem poskrbeti za vključevanje javnosti. Ob tem bi bilo upravičeno pričakovati, da so avtorji izhajali iz teoretičnih stališč in upoštevali mednarodne in evropske varstvene standarde ter še veljavno slovensko zakonodajo. Le na ta način bi bilo moč storiti korak naprej in z novim ZVKD-2 pripomoči k bolj povezani, demokratični slovenski družbi in boljšemu odnosu do naše kulturne dediščine. Toda kritično branje osnutka razkriva zaskrbljujočo mizernost osnutka in predvsem katastrofalno ignoranco odgovornih.

Že na splošno lahko rečemo, da je predlog pripravljen pravno pomanjkljivo in strokovno površno, z velikimi nedoslednostmi in v nasprotovanju med členi. Je brez konkordance z ZVKD-1, kar (namenoma?) močno otežuje primerjavo in krni preglednost. Avtorji niso poskrbeli za končni pregled in vsebinsko jasnost, ni terminološkega poenotenja. Osuplja napačna raba temeljnih strokovnih terminov (tako npr. mešajo izraza vrednota, ki ima etično konotacijo, in vrednost, ki ima tržni pomen). Zmedo vnaša izpuščanje in nepotrebno mešanje ustaljenih izrazov, npr. varstvo in varovanje. Alarmantna je tudi ignoranca uveljavljenih strokovnih pojmov, kot so muzealnost, muzealizacija, muzealija in komunikacija. Ključni dediščinski besedi, kot sta narodna identiteta in javnost, pa sta v osnutku ZVKD-2 postali povsem obrobnega pomena. Temeljni dediščinski dokument ju v vsej svoji kvantitetni impozantnosti omenja le po enkrat! Vse to več kot očitno kaže, da sestavljavci očitno ne poznajo ali pa ne razumejo mednarodnih listin in evropskih direktiv ter drugih pravnih aktov in tudi ne Ustave Republike Slovenije. Žal pa jim je tuja tudi sodobna heritološka in muzeološka teorija z demokratičnimi koncepti sodobnega dediščinjenja. ZVKD-2 ogroža obstoječe in uveljavljeno varstvo dediščine, posebej tiste, ohranjene v izvornem prostoru, v zasebnih zbirkah, domovih in običajih ljudi, ki jih osnutek popolnoma izključuje in uničuje že vzpostavljena sodelovanja.

Skrajno škodljiva je tudi razveljavitev Pravilnika o arheoloških raziskavah in Pravilnika o iskanju arheoloških ostalin in uporabi tehničnih sredstev za te namene. ZVKD-2 neposredno omogoča nižanje standardov arheoloških raziskav in standarde varstva arheološke dediščine. Namesto da bi ZVKD-2 vzpodbujal v vključevanju javnosti, odpiral stroko in znanja širil v vsakdanje življenje, namesto da bi vzpodbujal družbo k doživljanju dediščine kot edinstvene kakovosti življenjskega okolja, avtoritarno prepoveduje, zapoveduje, ločuje in odreja v duhu presežene totalitaristične preteklosti. S tem na nepojmljivo destruktiven in skrajno nespoštljiv način posega v desetletja prizadevanj stroke na področju raziskav in varovanja arheološke dediščine in krni mednarodni ugled slovenske varstvene stroke in strokovnjakov.

Celoten ZVKD-2 je prežet z napačnim razumevanjem in neustrezno rabo strokovnih terminov, terminološko nedoslednostjo in nerazumevanjem nalog muzejev.  Z omejevanjem funkcij muzejev brez pooblastila za opravljanje državne javne službe so kršena načela Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (zlasti njen 11., 12. in 13. člen), s čimer je posredno krnjena tudi demokratičnost družbene ureditve.

ZVKD-2 pa uvaja tudi novosti: Svet za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije (116. člen, 2 odstavek), ki naj bi nadomestilo (?) že obstoječo Službo za premično dediščino, vendar pa upravičenosti novega organa strokovno ne utemeljuje. Svet je posvetovalno telo ministra in kot tak ne nosi nobene strokovne odgovornosti za izvajanje nalog, s predvidenim enim (1) samim strokovnim članom pa ni kompetenten in še manj odgovoren za izvajanje konkretnih strokovnih nalog. Podobno je predvideno tudi na področju varstva nepremične dediščine, kjer predlog ZVKD-2 pod krinko »decentralizacije« ukinja Služba za kulturno dediščino pri ZVKDS in institut generalnega konservatorja. Namera predlagatelja po decentralizaciji je na prvi pogled sicer privlačna, vendar bodo takšne demagoške rešitve zaradi odsotnosti srednje strokovne avtoritete privedle do usodnih neenotnosti strokovnih odločitev in s tem tudi do neenotnosti pri uveljavljanju pravic in obveznosti deležnikov varstva.

ZVKD-2 tudi na novo in po nepotrebnem opredeljuje naloge muzejev glede vpisov muzejskih zbirk in predmetov v register premične dediščine, pri čemer še naprej pušča ob strani urgentno vprašanje poenotenja in standardizacije muzejske dokumentacije. Zakon nikjer ne določa standardizacije, poenotenja nosilcev in programov, terminologije, metapodatkov, kar je predpogoj na mnogih mestih navedene interoperabilnosti muzejskih podatkovnih zbirk. Je tudi prvi pogoj za omogočanje dostopnosti, ki jo imajo sestavljavci nenehoma na jeziku in brez česar so vse ostale poteze brez vsebinske vrednosti. Usodno zanemarjen je tudi stik muzejev z zalednim, bolje rečeno izvornim dediščinskim prostorom, ki je predpogoj sodobne muzeološke in muzejske doktrine. ZVKD-2 jih potiska za zidove strokovne avtoritarnosti, ki na široko odpira vrata političnemu vmešavanju in ogroža njihov obstoj.

Ob pozornem branju predloženega osnutka ZVKD-2 in primerjanju z veljavnim ZVKD-1, z analizo osnutka zakona v luči mednarodnih in nacionalnih normativnih podlag ter z opiranjem na dediščinsko, heritološko in muzeološko teorijo ter doktrino lahko zaključimo: Predlog je pripravljen nestrokovno, eklektično in površno brez končnega pregleda in vsebinskega ter terminološkega poenotenja. Vsebina predloga, ki je razdeljena v IVX poglavij in 220. členov, ne prinaša nikakršne poenostavitve, kot predlagatelj zatrjuje v uvodu, prej nasprotno. Zaključimo lahko, da je predlog ZVKD-2, tak kot je, ogroža uveljavljeno varstvo dediščine. Je v neskladju z mednarodnimi akti, javnost potiska v nedemokratičen položaj, zaposlenim strokovnjakom v ustanovah pa prinaša negotovost in jih postavlja v neenakovreden položaj z zaposlenimi v drugih javnih ustanovah.

Osnutek ZVKD-2 je prejel ostre kritike zaradi pomanjkljive priprave in neskladnosti z mednarodnimi standardi varstva kulturne dediščine. Kritiki iz kulturnega foruma SDS pozivajo k celostnemu pregledu zakona ter upoštevanju sodobnih teorij in demokratičnih načel. Vprašanje, ki ostaja, je, ali bo Ministrstvo za kulturo upoštevalo te kritike in prilagodilo zakon.