
V predvolilnem času je predsednik vlade Robert Golob risal idilično podobo Slovenije kot gospodarskega čudeža, po katerem se lahko zgledujejo celo zahodnoevropske države. Navadni ljudje so se medtem praskali po čelu in pregledovali številke o nižjem uvozu, industrijski proizvodnji in padcu realnih plač ter se zraven spraševali, ali s premierom živijo na istem planetu. Mediji so mu pri tem pomagali: novic o slabem stanju gospodarstva praktično ni bilo. Zdaj, le nekaj tednov po volitvah, pa je jez informacij popustil in so se kot gobe po dežju začeli pojavljati članki, ki nakazujejo, da smo praktično na poti v bankrot.
Spomnimo, Golob je malce pred volitvami na sestanek sklical cvetober prorežimskih gospodarstvenikov, na čelu skupaj z ministrom za finance Klemnom Boštjančičem, Matevžem Frangežem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, in Igorjem Mallyem, državnim sekretarjem za evropske zadeve v Kabinetu predsednika vlade, kjer so v nebo povzdigovali svoj centralnoplanski koncept gospodarstva.
V predvolilnih soočenjih je večkrat trdil, da je slovensko gospodarstvo izredno uspešno, to pa je utemeljeval s tem, da je brezposelnost minimalna, 4,2 %, in drugič, ker so v času te vlade po vseh kriterijih, ne samo po dobičkih, borzni indeksi poskočili za 100 %. Poudaril je, da “vlagatelji vseh narodnosti cenijo slovensko gospodarstvo in obete in zato vlagajo v slovenska podjetja”, zato pa naj bi poskočili tudi borzni indeksi.
Vse lepo in prav, a opozicijski politiki ter gospodarstveniki so mu že takrat dopovedovali, da borza ni vse, saj indeks (SBITOP) ni celotno gospodarstvo (to temelji na le devetih velikih državnih družbah). V Sloveniji pa imamo okoli 200.000 podjetij, od tega 500 velikih in 1.377 srednjih, ki jih borzni indeks ne odraža, in ta podjetja so v času Golobove vlade doživela pravo opustošenje. Priča smo bili nižjim dobičkom v praktično vseh gospodarskih družbah, padcu rasti BDP, močnemu padcu industrijske proizvodnje (nekaj časa smo bili celo rekorderji po padcu tega indeksa). V času Golobove vlade je Slovenija izgubila osem mest na lestvici svetovne konkurenčnosti IMD, upadel je izvoz, delež tujih investicij se je praktično ustavil (razen tam, kjer davkoplačevalci investicije sofinancirajo), zaposlenost, s katero se hvali Golob, pa je zelo selektivna (vedno več je delovnih mest v javnem sektorju, medtem ko delovna mesta v gospodarstvu ugašajo).
Še leta 2022, ko so se čutili učinki vlade Janeza Janše, je gospodarska rast oz. rast BDP znašala 2,7 odstotka. Leta 2023 je bila zabeležena 2,4-odstotna rast, leta 2024 1,7-odstotna, lansko leto zgolj še odstotek oz. 0,9 odstotka (prilagojeno na število delovnih dni).

Tretja vlada Janeza Janše (Foto: Gov.si)
Slovenska gospodarska rast je nižja od (tudi sicer nizkega) povprečja Evropske unije. Ta je v evrskem območju znašala 1,5 odstotka, v celotni Evropski uniji pa 1,6 odstotka. Pred dnevi smo poročali, da je slovensko gospodarstvo zaradi socialističnih politik trenutne vlade letargično. Ravno nasprotno je v sosednji Hrvaški, kamor se med drugim selijo številna slovenska podjetja. Hrvaški mediji so se letos razpisali, da je življenje v njihovi domovini že v tem trenutku lažje kot v Sloveniji. Negativni trendi pa se ne ustavijo tukaj. Izvoz (spomnimo, izvozna podjetja so hrbtenica slovenskega gospodarstva) se je zvišal zgolj za 0,3 odstotka. Uvoz pa za 2,1 odstotka, poroča STA.
Tovarna Revoz v Novem mestu, foto: STAŠe najbolj pa buri duhove neravnovesje med rastjo plač v javnem in zasebnem sektorju ter disproporcionalna kadrovska rast javnega sektorja. Lansko leto se je povprečna plača v zasebnem sektorju zvišala za 3,9 odstotka, v javnem sektorju pa kar za 9,4 odstotka. V državnih institucijah se je plača zvišala kar za 11,2 odstotka, kar je med drugim povezano s plačno reformo. Ker se javni sektor povečuje kadrovsko in ker imajo ti kadri višje plače, se posledično drastično povečuje tudi plačna masa javnega sektorja.
Povolilno razsvetljenje

2 hours ago
37
Poslanec Svobode Klemen Boštjančič (Foto: STA)









English (US)