Pred 45 leti teroristična morija na železniški postaji v Bologni

To je pomemben korak na poti uresničevanja pravice do resnice, ki je nismo dolžni samo svojcem, ampak celotnemu italijanskemu narodu, o najhujšem terorističnem napadu v zgodovini italijanske republike. Tako je tožilec kasacijskega sodišča Antonio Balsamo ocenil obsodbo neofašista Paola Bellinija na dosmrtno ječo, ki jo je 1. julija letos izreklo kasacijsko sodišče in s tem po 45 letih napisalo zaključno poglavje o teroristični moriji na železniški postaji v Bologni, kjer je 2. avgusta 1980 eksplozivni naboj ubil 85 ljudi, več kot 200 pa jih ranil.

Bellini je v sodelovanju s pripadniki oboroženih neofašističnih celic (NAR - Nuclei armati rivoluzionari) Giusvo Fioravantijem, Francesco Mambro, Luigijem Ciavardinijem in Gilbertom Cavallinijem izvedel poboj na železniški postaji v glavnem mestu Emilije, teroristični napad pa je naročil in ga financiral voditelj tajne framazonske lože P2 Licio Gelli v sodelovanju s svojo desno roko Umbertom Ortolanijem, dolgoletnim predstojnikom urada za tajne zadeve notranjega ministrstva Umbertom Federicom D’Amatom in senatorjem MSI Mariom Tedeschijem; vsi so umrli pred začetkom procesa in jim zato niso sodili. Šlo je za »širokopotezen politično-kriminalni načrt, ki je bil povezan z vodstvom lože P2 ob pajdaštvu ali molku tistih, ki so imeli možnost, da ugotovijo naklep in ga preprečijo (obveščevalne službe, op. a.), vendar tega niso storili, ker so bili v službi tistih, ki so snovali, financirali in spodbudili morijo,« je zapisano v utemeljitvi sodbe.

Polena pod nogami

Sodniki v Bologni so se z veliko težavo dokopali do resnice o zločinu, saj so jim pripadniki obveščevalnih služb metali polena pod noge in jih skušali speljati na stranpot. Odločilen zasuk je bil sklep tožilstva na drugostopenjskem sodišču, ki je leta 2017 prevzelo breme preiskave in zavrnilo predlog tožilstva prvostopenjskega sodišča, da bi zadevo arhivirali.

Drugostopenjsko tožilstvo je pikolovsko preučilo indice in se dokopalo do tistih, ki so zločin zasnovali in naročili, in do nesojenega izvajalca Bellinija, ki ga je na dan atentata neki turist posnel na tiru pred postajo tik pred eksplozijo. Bellini ni stranski lik, saj je najprej sodeloval z neofašisti NAR, nato pobegnil v Latinsko Ameriko, kjer je pod lažnim imenom preživel kar nekaj let in se izuril za pilota; po vrnitvi naj bi se kot zaupnik policije vrinil v mafijske skupine, ki so trgovale z umetninami. Po pričanju mafijskega skesanca Giovannija Brusce naj bi mafiji v devetdesetih letih prav on sugeriral bombne napade na kulturno dediščino (Galerijo Uffizi v Firencah, paviljon sodobne umetnosti v Ulici Georgofili v Milanu in na rimski cerkvi S. Giorgio al Velabro ter S. Giovanni in Laterano).

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.