Popoldanski trenutek, ko se človek zave, da je leto skoraj pri koncu

Popoldnevi v decembru imajo poseben utrip. Nič ne opozori, da se dan nagiba, pa vendar se svetloba nenadoma spremeni. Kot bi nekdo na nebu rahlo obrnil kolesce in preostanek dneva potone v mehko, neizgovorjeno tišino. Človek sedi pri oknu, ob kavi ali čaju, in začuti nekaj, kar se pojavi samo ob koncu leta. Ni nujno misel, včasih je le droben občutek, da se ure prevešajo hitreje. Da je leto tik za ovinkom, čeprav smo se še pred kratkim smejali, kako dolgo je do decembra.

Tak trenutek se zgodi brez ceremonije. Na mizi ostane odprta knjiga, v zraku vise vonj po citrusih ali ostankih kosila, nekje v ozadju pa se sliši šum radia. Ljudje ga ne načrtujejo, preprosto se zgodi. In ko se zgodi, se ne da prav dobro opisati. Nekakšna mešanica olajšanja, rahle otožnosti in občutka, da se leto kot reka oži proti svojemu izlivu.

Tihi popoldnevi, ki odprejo prostor misli

Popoldan v decembru ni enak popoldnevu v katerem drugem mesecu. Dnevi so krajši, zato se zdi, da se notranji ritem človeka ujame z zunanjim. Ura odbije četrto in odtenki v prostoru se počasi zmehčajo.

V tem mehkem prehodu se človek nenadoma ustavi. Nekateri opazijo prah na polici, ki ga prej niso, drugi se zazrejo v preprosto stvar, na primer skodelico, ki so jo že večkrat držali v roki. Majhne podrobnosti, ki se med letom izgubijo, postanejo opomin, da čas ni popisna tabela, temveč prostor, ki ga živimo.

Trenutek, ki zbudi spomin

To ni razmišljanje o preteklosti, ampak droben stik z nečim, kar je bilo in se je neopazno preneslo v sedanjost. Človeka preplavi občutek, da se leto ni izteklo v enem zamahu, ampak v tisočerih majhnih dejanjih.

Sedenje doma na kavču

Kako se človek sreča s koncem leta

Ni potrebno veliko. Včasih zadošča pogled na koledar na hladilniku ali na telefon, ki pokaže datum. Morda je to zadnje sonce dneva, ki obarva rob zaves. Morda zvok, ko nekdo zapira sosednja vrata. Človek v sebi začuti, da je leto prišlo do točke, ko ne prehiteva več, temveč se umiri.

Ta umirjenost ni vedno prijetna. Ima pa svojo lepoto. Uči sprejemanja, uči počasnosti, ki jo ljudje danes redko vadimo.

Ob tem se porajajo vprašanja, ki jih ne izgovorimo na glas. Kaj je letos ostalo neizrečeno. Kaj se je zgodilo mimo nas.
Kaj bi še radi prenesli v novo obdobje.

Zunaj medtem mineva še ena ura

Svetloba se zatemni in december pokaže svoj pravi obraz. Ne glasen in ne bleščeč, temveč tisti razmislek, ki ga nosi v sebi.

Popoldanska tišina so vrata v nekaj novega

Ta poseben trenutek ob koncu leta ima pravzaprav funkcijo mostu. Ni zaključek in ni začetek, temveč prehod. Nekaj, česar se ne da kupiti, načrtovati ali prestaviti v koledar. Pojavi se, ko se notranji ritem umiri tako, da zmore sprejeti tisto, kar je bilo, in tisto, kar še prihaja.

V decembrskem popoldnevu se človek pogosto prvič zaveda, da bo leto kmalu zamenjalo ime. Še ne razmišlja o zaobljubah, niti o ciljih. Zgolj o tem, kako hitro ali počasi so se prepletle zgodbe, ki jih je živel. In kako presenetljivo kratek je občutek trajanja, ko ga poskuša zadržati.

Morda je prav zato ta trenutek tako dragocen

Ker ga ni mogoče ponoviti ali umetno ustvariti. Ker se zgodi spontano in zato deluje iskreno.

Objava Popoldanski trenutek, ko se človek zave, da je leto skoraj pri koncu se je pojavila na Vse za moj dan.