POMISLEKI: Papež Leon gre v beli svet

Več kot poldrugo desetletje sem spremljal dogajanje v Vatikanu, komaj dober streljaj od Petrovega trga smo stanovali. Zanimanje za dogajanje za vatikanskimi obzidji je po svetu pravzaprav opazno večje kot za dogajanje v Italiji, smo ugotavljali dopisniki. Skoraj vsako nedeljo smo jo peš mahnili po cesti Grego rja VII. do trga, zanimivo je bilo spremljati ljudi, ki so tja prihajali od vsepovsod, tudi iz vse Italije, samo Rimljanov nikoli ni bilo prav veliko.

Župnik Carmelo iz cerkve Prvih rimskih mučencev, s katerim smo se videvali vsako jutro na kavi, je bil še posebej zaskrbljen po odhodu poljskega papeža Wojty le, ki je ves Rim napolnil s poljskimi rojaki. Njegov naslednik Ratzinger je bil zanimiv samo prve mesece, potem njegovih nemških romarjev ni bilo več veliko na spregled. In Carmelo je moral svoje vernike po nedelj ski maši vsakokrat prepričevati, naj ga pospremijo na Trg svetega Petra, da nem ški papež opoldanske molitve ne bo žebral kar sam.

Po odstopu prijaznega gospoda Ratzingerja, ki se je kot kardinal ob večerih sprehajal po cesti Gregorja VII. (prav rad je pobožal tudi moje kužke, ko sva se srečevala), je papež Frančišek spet napolnil trg, potem pa mu je zavdala pandemija, katere posledice je čutiti še zdaj.

Tudi zdaj, nekaj let po slovesu od Rima, še spremljam dogajanje tam doli, še vedno vpliva tudi na svetovne tokove, čeravno veliko manj kot nekoč. Pogovarjam se s sosedi, pa z oštirjem Sardom, vsak po svoje znajo opisati, kako je v nekoč moji četrti, po kateri so svoj čas v dolgih kolonah korakali romarji, ko so prišla na vrsto velika posvečenja odmevnih svetnikov.

Odkar za obzidjem vlada papež Leon XIV., mojim sosedom še ni čisto jasno, pri čem so. Ameriški papež, ki je pravzaprav bolj perujski kot ameriški, se jim še ni popolnoma prikupil. Preveč skrbi ima najbrž z urejanjem cerkvenih vrst za obzidjem, mir hoče vnesti med svoje najbližje sodelavce, potem se bo lahko posvetil še svetovnemu katoliškemu občestvu.

Prve mesece se je novi papež posvetil urejanju domačega dvorišča, po Frančišku mu ni lahko, kakor tudi Ratzingerju ni bilo po smrti Janeza Pavla II. Brez zvočnikov je moral dopovedati mogočnežem v rimski kuriji, da je papež vendarle samo eden, vsi drugi posvečeni možje v kardinalskih opravah morajo poslušati in ubogati, te stvari in z njimi veliko podrobnosti so predhodniku Frančišku uhajale iz rok.

Šele zdaj, ko je morda vendarle marsikaj postoril in ko se stvari umirjajo, vernike pa bodo že kako utirili, z njimi je veliko laže kot s prelati, se papež Leon podaja izza obzidja v svet. Pred dobrim mesecem je bil uradno prvič v sosednji Italiji, šel je obiskat predsednika države Sergia Mattarello. V nekoč papeški palači so ga sprejeli z vsemi častmi, tudi pogovori s predsednikom so bili v skladu z uradnimi poročili prijazni. Papež je najbolj poudarjal odnos do migrantov, ki vsem v Italiji niso ravno pri srcu. Položil jim je na srce, naj bo Italija še naprej odprta in solidarna do migrantov, dodal pa tudi, da je nujna konstruktivna integracija priseljencev v vrednote in tradicije italijanske družbe.

Že jutri, v četrtek, papež Leon potuje čez morje, kakor temu pravijo v žargonu vatikanske diplomacije. Odhaja najprej v Turčijo, potem še v Libanon, v kraje, ki veliko pomenijo za cerkveno zgodovino in tudi za mir na svetu in prihodnost krščanstva. Prvič se bo pred stavil svetovni javnosti na odprti sceni, zunaj Vatikana. Prvič ga bo mednarodna javnost spremljala bolj ob blizu in bolj pozorno spremljala njegove besede, pri tem pa poskusila odkriti, kakšni so njegovi nameni.

V Izniku blizu Carigrada, nekoč so kraju rekli Nikeja, se bo rimski papež spominjal časov, ko je rimski cesar Konstantin naložil kristjanom, naj se resno pogovorijo in poenotijo svoje teologije, ki so se po prvih treh stoletjih že ločevale. Od leta 325 našega štetja obstaja ponicejska teologija, ki jo priznavajo vse krščanske vere, čeravno med seboj sprte in razklane.

Ponicejska teologija, kakor jo priznavajo vse krščanske religije, katoliška, pravoslavna, luteranska, kalvinistična, anglikanska, pa tudi evangeličanske in binkoštne cerkve, naj bi bila temelj novega ekumenizma, kakor bi ga rad zgradil Leon XIV. Pred njim so se trudili njegovi predhodniki, pa se kaj bolj otipljivega še ni zgodilo.