POMISLEKI: Panamski prekop spet ameriški

Nenavadni, sila zanimivi, tudi negotovi so letos dnevi okrog božiča in novega leta. Toliko sprememb z vseh strani se nam obeta, da komaj lahko verjamemo. Ne bo prvič, tudi zadnjič ne bo, prejšnje generacije so take stvari že doživljale. Zdaj smo, se zdi, na vrsti prav mi, naše generacije. Nihalo se giblje v marsičem vzvratno, kako bo zanihalo potem, še ne vemo.

Svet se vrti, kakor da se mu mudi nekam v mrakobnost. Že nekaj let se temne sence napovedujejo po vsem tistem delu sveta, ki se je imel za nosilca svetlobe. Kakor da je bilo čisto odveč, kar smo ljudje dosegali desetletja, se vračajo duhovi starih časov. Zmeda je vse večja, vrednote padajo in bledijo, tisti, ki so se zdeli obrobni, najbolj zadrti nazadnjaki v tej ali oni barvi in opravi, že ponosno korakajo naokoli, nosijo se kot pavi. Ne samo v Ameriki ali Italiji ali Nemčiji in Franciji, tudi v Sloveniji.

Prav zares upam, da narobe razumem, kar vidim okrog sebe. V največji, še nedavno tega najbolj trdni Nemčiji je neuravnovešeni norec uničil božične praznike, zapeljal je med množico, ubijal in uničeval. Zdaj njegovi Savdski Arabci sporočajo, da so Nemce svarili pred njim, ki je sicer Arabec, pa hkrati sovražnik islama, skrajni desničar po evropsko, sovražnik prišlekov, ki je dolga leta delal kot psihiater v Nemčiji. Nemške oblasti se menda za svarila niso menile.

Kje drugod se dogajajo podobne stvari, predvsem pa ljudje take dogodke kot je bil napad v Magdeburgu, občutimo drugače, kakor smo si zelo podobne pretekle pokole v Franciji, Španiji, Angliji in drugod razlagali nekoč. Negotovost se širi vsepovsod, na to vplivajo tudi padci vlad, tako rekoč brezvladje v dveh največjih evropskih državah, Nemčiji in Franciji. Za evropsko javnost je zločin v Magdeburgu bolj vznemirljiv od Ukrajine in Gaze, kjer umirajo tisoči, ki pa niso mi. Morija pa se tam ne neha.

Ker sem svojčas živel onkraj Atlantika, spremljam tudi premike čez lužo, ki Evropejcev ne vznemirjajo, kažejo pa, da se svet nevarno vrti vzvratno. Panamski prekop bo, če se bodo uresničile napovedi Donalda Trumpa, spet postal ameriški, kakor je bil nekoč, v začetku dvajsetega stoletja.

Novega, ta trenutek še prihodnjega washingtonskega predsednika, so neizmerno raztogotile napovedi panamske vlade o podražitvi uporabe vodne poti med Atlantikom in Pacifikom. Celo Kolumbijci se ne spomnijo več, da je bila tista ozka neprehodna džungla, ki ji pravijo Darien, pa potem zemlja naprej do meje s Kostariko, nekoč njihovo ozemlje. Američani s severa so jo vzeli za svojo. Takrat so razglasili, da je v Ameriki vse ameriško. Tudi zdaj je vse ameriško in Amerika bo spet velika. Američani so si izmislili Panamo, zgradili so prekop, ki so ga sicer začeli graditi že Francozi, pa jim ni zneslo. Predvsem pa niso imeli oblasti nad vso zahodno poloblo, kakor so si jo zase vzeli Američani.

Več kot sedem desetletij je bila dežela na obeh straneh prekopa država Panama, prekop in zemlja okrog njega pa severnoameriška last. Tam so vozile velike ladje, ki jim ni bilo treba več pluti okrog Ognjene zemlje, voznino so pobirali severni Američani. Ob prekopu v posebni coni pod ameriško nadvlado so bile tudi vojaške akademije, tam so washingtonski Američani šolali južnoameriške in srednjeameriške fante, da so postali oficirji svojih vojska. Samodržci vseh dežel zahodne poloble so bili sošolci iz ameriških vojaških šol ob Panamskem prekopu. Vsi aristokratski otroci so bili vzgojeni tam.

Moj dober prijatelj Nacho, ki je prav te dni hudo bolan in se bojimo, da ga ne bomo več videli, je pripovedoval, kako so premožni Argentinci, tudi on je sodil mednje, doma študirali najprej pravo, potem so jih poslali še v vojaško akademijo v Panamo. Pozneje so se nekateri obrnili drugače, tudi Nacho se je, veliko pa je takih, ki se niso veliko spremenili in bodo peli hvalnice novemu ameriškemu vladarju, ko bo prav kmalu še enkrat sedel na prestol. Klanjajo se mu podobno kot evropski skrajneži vse bolj iščejo zaščito pri ruskem samodržcu carju Putinu.

Še najbolj me pravzaprav skrbi, kaj bo z nami, Slovenci. Tako grobo in umazano se znamo zmerjati in mlatiti med seboj, da tujih groženj in pritiskov sploh ne potrebujemo, sami se bomo potolkli med seboj.