POMISLEKI: Maduro, Trump in drugi drugačni

Evropejci imamo probleme s svojimi voditelji, ki so vedno manjši in na svetovnem zemljevidu vedno manj opazni. Na mednarodni sceni izgubljajo z vsako potezo, ki se je lotijo. Severni Američani ne vedo, kaj se jim dogaja, potem ko so za vladarja dobili Donalda Trumpa, ki vsak dan prodaja nove ideje za vsak dan večjo Ameriko. Na jugu ameriške celine tudi ne vedo več, kam piha veter. Nekateri prej verodostojni izgubljajo kompas, pod Trumpovim dežnikom se že pripravljajo drugi, nekateri strah zbujajoči.

Luiz Ignacio Lula da Silva, ki si ga ti poznal še kot sindikalnega voditelja, zadnje čase kot brazilski predsednik izgublja moč, kompas je nekje založil, ne ve, kako naj se obrne. Tako sta mi ta teden pripovedovala stara prijatelja, vplivna Brazilca, eden diplomat, drugi gospodarstvenik, svojčas simpatizerja starega Lule. V času, ko v Washingtonu in na svetovnem tronu sedi Trump, tako stanje duha v 8 milijonov kilometrov veliki in z 220 milijoni ljudi poseljeni Braziliji lahko pomeni vrnitev skrajneža Jaira Bolsonara. Vrnitev v množično izsekavanje amazonskega gozda, pa še celo vrsto norosti, ki jih je v Brazilijo prinesel Bolsonaro, ko je bil predsednik. Ta trenutek je zaradi poskusa udara po prejšnjih izgubljenih volitvah malo v nemilosti. Po Trumpovem vzoru je zavrnil priznanje volilnih izidov, ampak Trump mu bo že pomagal priti nazaj.

Lulove stiske drugim na jugu zahodne poloble niso dosti mar, svojih imajo preveč. Argentinci so si sami izbrali čudaka Javierja Mileia z motorno žago, zdaj ga imajo, eni ga hvalijo, drugi se držijo za glavo. Posebno svetlih perspektiv ne vidi nihče. Trden in zvest Trumpov zaveznik je, za ameriško podporo se mu ni bati. Umrl mu je rojak Bergoglio, ki je bil v Rimu za papeža, vendar niti enkrat ni prišel v domovino v belih papeških oblačilih.

Še enega zanesljivega sodelavca premore Donald Trump, salvadorskega predsednika Nayiba Bukeleja. Za razliko od drugih vladarjev in gospodarjev onkraj oceana je palestinskega in ne evropskega rodu. Izhaja iz nekdanje gverilske druščine, zdaj obvladuje vse v Salvadorju, na oblasti bo ostal, dokler bo hotel. Trump ga časti kot genija, ki si je omislil velikanske, posebej strogo varovane zapore za zločince. Tja pošiljajo ameriške prestopnike prve vrste, tudi iz drugih držav se najhujših nepridipravov znebijo tako, da jih pošljejo prevzgojitelju Bukeleju v Salvador.

Vseh čudakov na oblasti tam doli ne gre naštevati. Ni pa pozabiti podatka, da je v nedeljo v Venezueli še enkrat slavil volilno zmago Nicolás Maduro, nekoč voznik mestnega avtobusa, potem minister in naposled predsednik ene najbogatejših držav na svetu. Tudi najbolj zavoženih, saj po ducatu let na prav toliko let podlage njegovega mentorja in duhovnega voditelja Huga Cháveza drugače skoraj ne more biti. Kavarniška levica zahodne Evrope sicer oba venezuelska navidezna revolucionarja kuje v nebo, ljudje, ki živijo v skoraj milijon kilometrov veliki deželi, pa imajo o njiju in njunih kubanskih mentorjih svoje mnenje.

Maduro nikakor ni edini, ki je zavozil bogato Venezuelo, kar nekaj je bilo tudi prej talentiranih politikov, ki so si napolnili žepe v Caracasu. Tudi tokrat so mu obilno pomagali opozicijski voditelji, ki se ne zmorejo pogoditi o ničemer. Lani so se za trenutek združili okrog Edmunda Gonzáleza Urrutie, ki so ga izbrskali iz zakladnice upokojenih diplomatov, pa je vendarle premagal Madura. Kubanski učenec Maduro se je znebil nasprotnika in ga poslal v izgnanstvo. Opozicija je Gonzáleza Urrutio prav na hitro pozabila.

Maduro, ki ima v Washingtonu zdaj sebi podobnega Trumpa, bo vladal še en mandat. Opozicija je volitve po neumnosti bojkotirala, dobil je neznansko večino, tudi guvernerje v skoraj vseh zveznih državah. Chavizem bo kmalu na oblasti tri desetletja. Zdaj si je Maduro omislil nevarno igrico, guvernerja je postavil tudi v Esequibu, na ozemlju, ki si ga lastita Venezuela in sosednja Gvajana, prav tam je pod zemljo največ nafte in dragih rudnin, ki so zanimive za vse velike sile.

Napeto bo v Esequibu, negotovo tudi v Venezueli in na Kubi, kjer samodržcem na oblasti ni čisto jasno, zakaj se jih Donald Trump ne loti bolj odločno, oziroma se z njimi skoraj ne ukvarja, čeravno je njegov zunanji minister Kubanec. Kaj pa, če se nekega dne odloči in se začne ukvarjati s Havano?