POMISLEKI: Leto 2025 bi lahko kar preskočili

Ko smo lani potegnili črto pod leto 2024, smo natančno vedeli, da začenjamo leto 2025, še sanjalo pa se nam ni, kaj vse nas čaka za vogalom. Čisto malo pesimistični smo že bili, seveda smo, saj smo imeli odprte oči, videli smo, kaj se dogaja v Ukrajini, kako je porušena Gaza. Da se bo svet obrnil na glavo in jo ucvrl tako zelo hitro po klancu navzdol, pa vendarle nismo pomislili. Starejši, bolj modri, so se spominjali zgodovinskih izkušenj, primerjali so naše čase s tridesetimi leti prejšnjega stoletja.

Ko smo prisluhnili starim modrecem, smo upali, da se motijo. Nazdravili smo novemu letu, si zaželeli srečo in obilo zdravja, delali smo se, da vsaj malo verjamemo novoletni pesmici, da bo v novem letu vse lepše. Takim pravljicam zdaj ne verjamemo več, se mi zdi.

Danes, ko je leto 2025 mimo, ugotavljamo, da bi ga mirne duše preskočili, odrinili na stran, v pozabo. Pa to ne bi prav nič pomagalo, soočiti se je treba z vsem, kar se nam je spremenilo v teh 365 dneh. Skoraj grozljivo je spoznanje, da nič ni več tako, kakor je bilo. Ravnotežja so se podrla, domine so začele padati. Vrednote izgubljajo pomen, tisti, ki največ služijo, so orožarji. No, ja, v resnici služi samo veliki kapital, največje ribe so že zdavnaj snedle vse manjše. Kapital, ki je vedno bolj zaprt v svoj ozek krog, je prejšnja leta mastno služil z zdravili proti covidu, zdaj služi z orožjem.

Pred letom se je marsikaj od zdaj očitnega v resnici že dogajalo, le videli nismo. Takrat smo misli, da naša Evropa v modernem svetu kaj pomeni, prepričani smo bili, da soodloča. Slovenski zet je moral spet priti na oblast v Ameriki, da nam je odprl oči, povedal, da nismo več zavezniki in prijatelji. Streznitev je bila boleča.

Ko nam je povedal, kar nam gre, je na hitro podrl stari red, ki je bil že prej načet, prepreden z razpokami. Vračamo se skoraj stoletje v preteklost. Organizacija združenih narodov ni več mehanizem, ki bi zagotavljal mir, saj je bila zgrajena na temeljih, postavljenih po drugi vojni. Tedanji zmagovalci so jo začrtali, za ravnotežje tistega časa je bil veto v varnostnem svetu varovalka, zdaj je cokla, ki blokira vsakršen dogovor, vsak mir.

Evropejci smo si na ruševinah druge vojne postavili svojo Evropsko unijo, spočetka samo kot sodelovanje pri premogu in jeklu. EU pa nikoli ni mogla postati kopija ZDA. Pri nas gre za države, narode, različne kulture, Amerika se je porodila na temeljih kolonialnega osvajanja, množičnega pobijanja domorodnega prebivalstva, naseljevanja obubožanih Evropejcev. Evropski narodi so se tam talili v loncu, njihove vezi s svojimi koreninami so bolj ali manj folklorne, spomin na imaginarne pradedke in prababice. Evropska unija pač ne more biti talilni lonec, sicer bi zanikala vse svoje temelje.

Američani nam ošabno razlagajo, da so Evropsko unijo v resnici zakoličili oni, njihova ideja je bila, tudi zvezo Nato so nam narekovali in jo vodili ves čas, hkrati pa pridno prodajali orožje. Zdaj, ko nas ne potrebujejo več kot nekoč, bi nam najraje vse zaračunali za nazaj. Pa so v resnici tisti, ki tam odločajo, potomci evropskih migrantov, prebežnikov, ki so zadnja desetletja zvabili tja najbolj izobražene kadre vsega sveta, njihova vrhunska znanost je zrasla iz trdega dela predvsem evropskih univerz, njihove tehnološke prednosti so prišle iz Evrope, tudi iz Azije, v Ameriki so zrasle do neba, nazaj pa ne zmorejo.

Boleče je, kar nam je zakuhal ameriški predsednik, migrantski potomec, slovenski zet. Najprej pri sebi doma, potem še po vsem zahodnem svetu je prebudil zmaja, ki je ždel v jazbinah preteklosti, zdaj pa bruha ogenj. Nič novega si najbrž ni izmislil, samo iz globin je potegnil, kar je tam čakalo, da se vrne na površino.

Taisti slovenski zet je ob vsem hudem, tudi ob prebujanju zmaja preteklosti, vendarle prinesel tudi kaj pozitivnega. Njegova opozorila, da je sistem OZN v resnici gromozanska gmota birokratov, ki se vozijo po svetu in pridigajo o svoji potrebnosti in vplivu, imajo svoje temelje. Ogromno stanejo tiste, ki njihovo početje plačujejo, koristi pa od tega ni veliko, ker se je svet spremenil.

Ko prepričuje svoje prednike Evropejce, kako zajedavski da so, morda nekega dne celo spodbudi trezno razmišljanje v Evropi, ki ji ni jasno, kako zelo odveč so nekateri njeni mehanizmi v Bruslju in Strasbourgu.