ARTICLE AD
Prav to, kar je zapisano v naslovu tokratnih Pomislekov - da se začenja obdobje kapitalizma za vse Bolivijce, ne samo za peščico njih, ki so že zdaj brezmejno bogati - je bilo najglasnejše in najbolj odmevno geslo outsiderja in na koncu tudi zmagovalca pravkar končanih predsedniških volitev v Boliviji. Zmagal je Rodrigo Paz Pereira, voditelj zmerno desne Demokrščanske stranke, njegov moto je bil in ostaja »Bog, družina in domovina«. Njegov oče Jaime Paz Zamora je svojčas vodil skrajno levičarsko Gibanje revolucionarne levice, pozneje je bil tudi predsednik države. Prav oče je njegova največja opora in prvi svetovalec pri vodenju zmerne desnice. Novi predsednik se je leta 1967 rodil v Španiji, tam je bil oče v izgnanstvu v času, ko je vladala skrajna desnica. V Bolivijo so se Pazovi vrnili po padcu vojaških diktatur v osemdesetih.
Pred dvema desetletjema, ko se je začelo pravkar končano socialistično obdobje Bolivije, je bilo zmagovito geslo na volitvah diametralno nasprotno kot je zdaj, ko so na vrhu krščanski demokrati. Takrat je zavladal prvi čisto pravi staroselec Evo Morales. Prave čarovnije je delal, veliko revščine odgnal, drago je prodajal plin sosedom na vzhodu in jugu, govorili so o bolivijskem čudežu.
Dober milijon kvadratnih kilometrov velika država se ponaša z andsko visoko planoto na zahodu, z začetki velikanske Amazonke na vzhodu in tudi z rodovitnim tropskim nižavjem na jugu. Prav vse premore, tudi največja nahajališča litija. Služila je z izvozom plina, ta trenutek pa ni najti bencina. Na prvi pogled se zdi zaradi dolgih vrst pred bencinskimi črpalkami in splošne krize Bolivija še najbolj podobna Venezueli in Kubi.
Ker je bila kriza neizmerna, prvaka doslej vladajočega Gibanja za socializem (MAS) pa sprta med seboj, je MAS v nedeljo dobil komaj tri odstotke glasov. Morales se skriva nekje okrog Cochabambe sredi dežele, obtožen je tudi nečednih početij, njegov naslednik in sovražnik Luis Arce pa si ni upal kandidirati, ko je ugotovil, da nima prav nobene podpore več. Dvajsetletni eksperiment zmagovitih domorodcev in njihovega čudodelnega socializma na način andskih Indijancev je propadel, verjetno za precej časa. Morales in Arce sta s svojimi spopadi povzročila svojim morda nepopravljive posledice, take in drugačne. Med drugim je Morales ustvaril nov, že kar močan sloj sodobno in tudi v tujini izobraženih, pa tudi že bogatih staroselcev, ki ne marajo »indijanskega socializma«.
V nedeljo, 19. oktobra, so imeli v Boliviji, visoko na strehi sveta, torej volitve, ki so prinesle tektonske premike. Obrnile so državo na glavo, vsaj za nekaj časa. Drugi krog volitev je bil to, do tja pa prej vladajoče gibanje MAS ni več seglo. Presenetljivo pa je bilo, da se je v drugi krog uvrstil Rodrigo Paz, zmerni demokristjan, ki so ga podprli prejšnji volivci gibanja MAS. Pričakovali so namreč spopad tekmecev s skrajnega desnega roba kot odgovor volivcev na zdrahe propadajočega socialističnega čudeža.
Marsikatero protislovje je opaziti v zgodbah o deželi, kamor je nekoč prinesel svoje revolucionarne zamisli Ernesto Guevara, imenovan El Che. Že ko sem hodil po krajih, kjer je svoje gverilce (samo dober ducat jih je bilo domačinov Bolivijcev) vodil Che, sem se vsak dan srečal s protislovji, ki jih je bilo težko razvozlati. Tudi zdaj se pojavljajo za nas Evropejce ne vedno jasne razlage tega in onega. To, denimo, da je Morales gradil na izvozu plina v Brazilijo in Argentino, kmetijstvo, nekoč stvar revnih Indijancev, pa je prepustil bogatašem, ki so zdaj milijonarji. Od njihovega velikanskega izvoza se noben dolar ne vrne v bolivijske banke.
Še eno zanimivo protislovje se pojavlja, ki dovoli ugibati o prihodnosti pravkar izvoljenega predsednika in njegove dežele. Rodrigo Paz si je za podpredsednika izbral stotnika Edmarja Laro, neverjetno priljubljenega policista, ki je kot policijski poveljnik na svojih spletnih straneh razkrival najhujše korupcijske škandale. Mladina ga obožuje, Rodrigu Pazu je odpiral vrata med mlade volivce in med delavce, največ je prispeval, da se je sedanji predsednik lahko uvrstil v drugi krog in potem še zmagal.
Kako bo zmerni in vedno za dialog pripravljeni predsednik Paz Pereira lahko vozil s populistom, orožnikom, ki mu je priskrbel zmago, v Las Pazu menda še ni nikomur jasno.