Polaganje tlakovcev pred spomenikom splavalo po vodi

V Pevmi bi morala včeraj potekati dvojna svečanost: ob 80-letnici osvoboditve so nameravali slovesno obeležiti tudi spomin na 17-letnega Jožefa Korsiča, 19-letnega Edvarda Brandolina, 17-letnega Mirka Primožiča in 19-letno Heleno Pintar, štiri deportirane prebivalce Pevme, Oslavja in Štmavra, ki se iz Nemčije niso več vrnili. Pred vaški spomenik padlim v NOB je nameravala Krajevna skupnost Pevma Štmaver in Oslavje vgraditi štiri tlakovce spomina, ki jih je izdelal nemški umetnik Gunter Demnig, a se to ni zgodilo, saj Občina Gorica naposled za to ni izdala dovoljenja.

Pred enim mesecem je predsednik Krajevne skupnosti Pevma, Štmaver, Oslavje Lovrenc Persoglia opozoril župana, da bi radi postavili štiri tlakovce pred spomenik. Z občine so mu odgovorili, da se je župan Ziberna o zadevi pogovoril s pristojnim občinskim funkcionarjem, ki pravi, da se tlakovci spomina postavljajo pred nekdanjimi domovi žrtev taborišč oz. v krajih, kjer so hiše nekoč stale. Tako se dogaja tudi v drugih krajih, med drugim so pred nekaj leti ravno v Dolu tlakovec v spomin na deportiranega domačina postavili ob robu stranske ceste, kjer je od nekdanje hiše ostalo le nekaj ruševin.

»Že res, da se tlakovci spomina postavljajo pred nekdanjimi domovi, vendar bi se v našem primeru znašli ob robu travnikov in vinogradov, kjer bi jih nihče ne opazil,« pojasnjuje Persoglia.

Mirko Primožič in Edvard Brandolin sta živela v barakah na Oslavju, ki jih danes ni več, Jožef Korsič v raznih krajih v Pevmi, vendar ni povsem znano kje, Helena Pintar pa v Štmavru, kjer je od hiše ostalo le nekaj zidov. »Tlakovce smo želeli postaviti k spomeniku, vendar občina tega ni dovolila. Zatem smo jih začasno dali na pokopališče, kjer je plošča z imeni vseh padlih in deportiranih, kar ravno tako občini ni po godu. Zadevo rešujemo, tako da bomo verjetno tri tlakovce postavili k pevmski cerkvi, enega pa k štmavrski. Postaviti jih želimo v viden kraj. Naše deportirance so ubili, ko so bili zelo mladi. Pred sabo so imeli celo življenje. V ohranjanju spomina nanje ni prav nič političnega, temveč le želja, da bi se spomnili vojne in njihove prerane smrti,« pravi Persoglia, ki je kakorkoli razočaran nad početjem goriške občine, saj se je o tlakovcih že pred časom pogovarjal z občinskim odbornikom Mauriziom Negrom, ki je pobudo podpiral. Nevgrajene tlakovce so včeraj simbolično odkrili pred ploščo padlim v NOB na vaškem pokopališču, kjer je Adela Klančič prebrala Kajuhovo pesem, Vili Prinčič pa je navzočim spregovoril o štirih taboriščnikih in tudi sam izrazil obžalovanje, da občine ni prepričalo niti opozorilo, da so danes namesto hiš nekdanjih deportirancev brajde, vinogradi in robida. »Upati je, da gre zgolj za birokratski problem, ki bi lahko bil nemudoma rešen, in ne za problem, ki bi imel tudi politično ozadje,« je dejal Prinčič.

Kritike se mu zdijo neumestne

Goriška občina je bila tarča kritik tudi na glavnem pokopališču. Po posegu Mirka Primožiča (ANPI-VZPI) je občinskemu odborniku Mauriziu Negru, ki se je pred tem udeležil svečanosti pred drugimi petimi spomeniki po goriški občini, prekipelo, tako da je predčasno zapustil pokopališče. »V letu ko je naše mesto skupaj z Novo Gorico Evropska prestolnica kulture, si župan privošči poudarjati, da je zgodovinska nuja ohraniti Mussoliniju častno meščanstvo, nekajurno izpostavo zastav jugoslovanske osvobodilne vojske na nekdanjem sedežu občinske uprave na Verdijem korzu pa ožigosa kot grozeč spomin. Zato naj dan osvoboditve kar ostaja razdvajajoč. Mi, antifašisti, z vsemi, ki prikazujejo boj slovenskih in italijanskih partizanov proti nacifašistom kot nesprejemljivo sodelovanje, nimamo kaj deliti,« je dejal Primožič.

Negro se z njegovimi besedami nikakor ne strinja. »Še posebej se ne strinjam s trditvijo, da mora ostati 25. april razdvajajoč. Osebno sem prepričan, da so k osvoboditvi prispevali partizani vseh nazorov in anglo-ameriški zavezniki. Po drugi svetovni vojni se je rodila nova Evropa, ki temelji na demokraciji in sobivanju,« pravi Negro in poudarja, da ima prijatelje na obeh straneh meje in da je goriška občina z županom Ziberno na čelu opravila velike korake na poti sožitja in čezmejnega sodelovanja. »Župan je podprl postavitev table v spomin na Milojko Štrukelj in Normo Cossetto, zavzel se je, da so nagrado Mesta Gorica podelili Sergiu Mattarelli in Borutu Pahorju. Res si prizadevamo za čim tesnejše čezmejne stike, zato se mi zdijo kritike na račun občine neumestne,« je poudaril Negro.