POHORJE

Zastrto z meglicami,

ki plešejo v jeziku vetra,

v jedru tišine

pripoveduješ svojo zgodbo.

Zgodbo, staro kot spomin.

Prostor sanj in želja,

zibelka brezpogojnega miru,

ki čas razume bolje od človeka.

Čas, ko ne greš nikamor,

a vseeno prideš.

Ko se zvečer nasloniš na nebo,

postaneš senca brez urnika sveta

noseč v sebi jedro svetlobe.

Si večni odmev, ki se vrača,

in večni dokaz, da tišina posluša.