Bane Ekser i Kauboji: Duge noge ikserice

PGP RTS/FidBox, 2024

Piše: Matej Krajnc

Bane Ostojić je nekoč imel firmo Ekser. Zdaj ima glasbeno šolo rokenrola, svoj novi album pa promovira že skoraj dve leti. Za osem od štirinajstih pesmi so nastali videospoti, spremljamo lahko redne kratke videoposnetke na Instagramu, TikToku, Facebooku, bend na polno nastopa in pesmi so se že udomačile, nekatere so postale že kultne. Bane je primer neobičajnega rockovskega zvezdnika; izjemno prijeten sogovornik brez kakršnegakoli egotripa pove, da je pred malce več kot desetletjem imel bend Zarđali ekser, a album, ki so ga izdali, je bil klasična poprockovska reč in Bane je ugotovil, da za pravi preboj potrebuje nekaj drugega: ker je pač kavboj iz Zemuna, je pomislil, da bi bilo najbolj pravoverno narediti countryjevski bend. Česa takega ta hip na sceni regije ni; svojčas smo imeli zasedbo Plava trava zaborava, pa Pohorje express, tudi Perme je imel svoj bend, če se ne motim, pa kantavtorji in pop pevci so vedno radi zašibali v country, od Balaševića do Šifrerja, Domicelja, Mežka, Daniela, Pidžija, tudi Čorba in še prej Rafko Irgolič, Marjanović, Maki, Šerfezi … A že dolgo ni bilo pravega “barn dance” benda, ki bi s pesmimi tudi kaj povedal in Bane Ekser je tudi odličen avtor, mojster rime v slogu Đoleta, Bajage in Čorbe. Za album z novim bendom je napisal in so-napisal večino gradiva, (so)prispevki pa so precej zanimivi kot Kdo-je-Kdo s scene; poleg že omenjenega Bore Čorbe so se (so)avtorsko udejstvovali še Daša iz Legend, Peter Alvirović, Đura Mornar, Ranko Damjanović in Predrag Marić, ena pesem je prepev proslule pesmi Douga Kershawa Diggy Liggy Lo, druga pa še bolj znamenite Fosterjeve O Suzana. Aranžmaje je med drugimi zakrivil Duda Bezuha, legenda regijske scene (spomnite se ga morda iz Balaševićevih časov).

Osem Kavbojev (šest kavbojev in dve kavbojki) ne igra zgolj “good-time” muzike, kot bi morda pomislili, ko slišite nekatere najbolj znane pesmi z albuma: Ja sam kauboj iz Zemuna, Duge noge ikserice, Dige dige dajge, Ja tražim stan ali Džejn i Džon Vejn. Na plošči izstopata dve baladi: Kako ja umem da sanjam in zlasti Polja lavande, ki že ob prvem poslušanju zveni kot zimzelena, sicer trpka, nostalgična pesem o izgubljeni ljubezni. Ostojić torej ni zgolj pisec hitromislečih zabavnih rim, ampak avtor z globino, ki se je že izkazovala na Zarđalom ekseru. Od tam je tudi Ja sam bata iz Banata, nova različica s Kavboji, pa še kak verz ali dva se ujemata kje drugje. S tem je Bane povezal svoj opus in nihče ne more reči, da gre za dve ločeni, osameli izdaji: gre za koherenten avtorski opus v dveh štimungah, pri čemer je album Duge noge ikserice dejansko bolj konceptualno domišljen in realiziran. Bane je gost vseh živih TV- in podkastnih oddaj, z velikim veseljem razlaga o svoji karieri in znanje rad razdaja naprej mladim v svoji šoli. Ne gnjavi s politiko, zanjo je škoda časa. In ko zapoje “Ja sam kauboj iz Zemuna, uej uej uej, volim kad je čaša puna, uej uej uej …” to zazveni pristno in simpatično; težko bo kdo rekel: u, ta pa je našel tržno nišo in jo zdaj molze. Bane Ekser ni the great pretender, njegova glasba ni banalna in tudi zato najbrž naposled končno na vsej liniji pobira sadove svojega dela.

Bend je velik del zgodbe o uspehu: ko gledamo in poslušamo, kako mojtrsko in nepretenciozno igrajo, se njihovo navdušenje prenese na nas: že Banetova ponazoritev ikseric, Nensijino igranje violine, minimalistični in učinkoviti soli na telekastru in stratu, pa pedal steel in vse, kar še sodi zraven, je dovolj, da se veselimo gostovanja v Ljubljani. Bane ob svojih pesmih na nastopih igra tudi precej countryjevskih klasik. Na koncu pa še vedno ostaja znan vonj: “Još mirišu mi polja lavande, po kojima smo šetali, sećaš li se, mila moja, šetali i ljubili …”

Album, ki je izšel 2024, je zagotovo moj album godine 2026 iz regije.